Mestna hiša v Kranju je eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov na Slovenskem. Današnjo obliko je dobila z združitvijo dveh stavb:

- starejši del, ki meji na Poštno ulico, se prvič omenja v 1. polovici 16. stoletja. V pritličju je poznogotska Stebriščna dvorana iz začetka 16. stoletja, ki je bila prvotno namenjena shranjevanju sejemskega blaga trgovcev iz oddaljenih krajev.

- osrednji del stavbe z glavnim vhodom je eden najodličnejših renesančnih dvorcev v Sloveniji. Po svojem nastanku sodi v začetek 17. stoletja. Vežni strop v pritličju in prvem nadstropju krasi dekorativen mrežasti obok. Renesančna dvorana v prvem nadstropju je danes poročna dvorana. Krasijo jo intarzirana vrata z letnico 1638 in lesen kasetiran strop v renesančnem slogu. V vhodni veži so leta 1965 odkrili staroslovanske grobove in ognjišče iz 9. in 10. stoletja.

V Mestni hiši so na ogled tri stalne razstave: zbirka kiparja Lojzeta Dolinarja (1893 - 1970), arheološka Železna nit in etnološka Ljudska umetnost na Gorenjskem. V pritličju je tudi galerija, ki je namenjena občasnim muzejskim in likovnim razstavam.

Lojze Dolinar (1893–1970) spada med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Velja za enega vodilnih predstavnikov realizma, secesije, ekspresionizma, nove stvarnosti in socialističnega realizma v slovenskem kiparstvu. Uspešno se je uveljavil s portretno, malo, spomeniško, nagrobno in arhitekturno plastiko. Uresničil je nekatera največja spomeniška naročila, največ javnih in arhitekturnih plastik v Ljubljani je njegovo delo.

Dolinarjevo zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju (1961), kamor se je preselil po upokojitvi. Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veži urejena Galerija Dolinar z izborom 37 plastik in 15 grafik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini.

Na stalni razstavi prevladujejo Dolinarjeve plastike iz obdobja po drugi svetovni vojni. Med pogostimi motivi iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja so sedeča, stoječa ali plešoča človeška figura ali figuralna skupina, goli akt ter mati z otrokom.  Sredi petdesetih let je nastalo več »paleolitsko« bujnih dekliških aktov iz braškega marmorja, ki jih je Dolinar najprej modeliral v glini, po njegovih navodilih pa so jih pomočniki vklesali v kamen. V drugi polovici petdesetih let je izdelal več »zvončastih« figur iz žgane gline.

Železna nit - Stalna arheološka razstava obiskovalca popelje od kultur stare kamene dobe, do mlajše kamene dobe, ko si je človek naredil stalna bivališča, udomačil živali in začel obdelovati zemljo. Sledi predstavitev bronaste in železne dobe, ko človek odkrije uporabno bakra, brona in nazadnje železa. S prihodom Rimljanov se v naših krajih zaključi prazgodovina in začne obdobje antike. V zadnji sobi razstave je predstavljen čas preseljevanj, ko Karnij postane Kranj. Ogledati si je moč tudi najnovejša odkritja z Lajha. Najbolj prestižna najdba je bil grob žene z zlatim prstanom, srebrno pozlačeno zapestnico, dvema okroglima zlatima sponkama z almandini, dvema srebrnima in pozlačenima ločnima sponkama, ogrlico iz jantarnih jagod, železnim nožem itd. -  kar je bila značilna noša predvsem alamanskih, germanskih žensk 6. stol. po Kr. Med največja odkritja sodita razkošna oprema in orožje z Bašlja, ki dokazujeta prisotnost staroslovenske plemiške aristokracije kneževine Karniole.

Ljudska umetnost na Gorenjskem - Gorenjska ljudska umetnost je rasla in se razvijala iz korenin domačega izročila, pa tudi iz pobud, ki so prihajale v vaško okolje iz umetnosti bogatejših družbenih slojev. Vplivi sosednjih dežel, ki jih je gorenjski človek sprejemal v svojo kulturo, nas povezujejo v širši krog vzhodnoalpskih dežel. Posebno vrednost v notranji opremi gorenjskih kmečkih domov je bilo poslikano pohištvo. Še posebno veliko je poslikanih skrinj, ki kar preplavljajo razstavo. Razstava je glede na uporabno vrednost predmetov v življenju razporejena v štiri sobe: gorenjsko ljudsko stavbarstvo, notranja oprema stanovanj, praznično in delovno okolje gorenjskega človeka ter njegova duhovna kultura.