Razstava je na ogled v Dvorani v prvem nadstropju Slovenskega gledališkega inštituta od 2. oktobra do 27. novembra 2024, med delavniki med 9. in 16. uro. Vstop prost!
Tisoč in eno noč je Tone Stojko – kot Šeherezadin brat – prebil v gledališču in strmel v nepretrgan tok podob, oživljenih z znojem, krvjo in solzami igralcev, in s svojim polifemovskim očesom lovil svetlobe in sence, umetnost in življenje, gledališče in igro; da to preobilje, bogastvo brezmejno shrani v globino svojega pogleda, kjer bo na fotografski papir, umit z razredčeno kislino, vtisnil – kot stari kipar v beli deloški kamen – podobe edino resničnega življenja: življenja človekovih sanj, ki so oživele v gledališču, ki so oživile gledališče. (Ivo Svetina, 2002)
O enem sem prepričan: če dober fotograf nima česa pokazati, potem tudi predstava ni imela česa pokazati. Nemara je samo blebetala. Teater bi se moral učiti od fotografije. Ona pokaže resnico in razgali zadevo do kosti. Stojkova fotografija ne zapeljuje in ne zamegljuje, ne skriva, ne mistificira, ampak neusmiljeno razkriva. Ravna se po nasvetu, ki ga Gertruda izreče Poloniju: »Bolj stvarno, manj okrasja!« (Dušan Jovanović, 2002)
Oder kot prizorišče fotografskega kadra ga je očaral, svoboda giba in igre pa je zaznamovala snovanje njegove lastne umetniške vizije. Gledališka in umetniška fotografija sta pri Stojku neločljivo povezani predvsem zato, ker dokumentacija s čustvi nabitega dogajanja na odru, v katerem so geste zgoščene in je vzdušje dogajanja mogoče čutiti v zraku, zanj predstavlja mnogo več kot le gradivo za verodostojen zapis dogajanja – ponuja mu možnost poustvaritve umetnine, ki se skoraj neponovljivo odvija na odru, z lastnim orodjem – fotografsko ali filmsko kamero. (Dr. Marija Skočir, 2024)
Tone Stojko (1947) je nedvomno eden najpomembnejših slovenskih (in nekoč tudi jugoslovanskih) fotografov zadnjega pol stoletja (zadnje tretjine 20. stoletja in prvih dveh desetletij 21. stoletja). Med drugimi se lahko pohvali s portreti Alfreda Hitchcocka, Johna Lennona in Joko Ono, koncertnim posnetkom Tine Turner … od leta 1996 portretira vse prejemnike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada (med slednje spada tudi sam).
Stojko se ob reportažni, dokumentarni in portretni fotografiji vseskozi izjemno predano ukvarja tudi z gledališčem. Njegov gledališki opus obsega več kot 310.000 fotografij, ki nikakor nimajo zgolj dokumentarnega značaja – četudi so izjemno pomembne za pričevanje o slovenski gledališki produkciji, tako institucionalni kot neinstitucionalni, klasični in eksperimentalni, dramskem, plesnem, občasno tudi opernem odru – temveč jih zaznamuje avtorsko prepoznavni, umetniški pristop.
Razstava Tone Stojko, Gledališka fotografija/Theatre Photography je pospremila izid istoimenske elektronske knjige. Kustosinja mag. Tea Rogelj je izmed fotografskega gradiva, objavljenega v knjigi, naredila izbor fotografij iz obdobja od leta 1969 do leta 2016. Oblikovala jo je Nina Šturm.
Tone Stojko knjigo in razstavo posveča Dušanu Jovanoviću, s katerim je pričel svoje gledališko popotovanje.