Medtem ko se razstava nacionalne zbirke v muzeju moderne umetnosti konča z letom 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, pa so dela na postavitvi v +MSUM-u že iz šestdesetih let. Sodobnost, kot je interpretirana tu, ima tako dva začetka: idejnega v šestdesetih letih, torej v času, ko se je oblikovala večina estetskih konceptov, ki zanimajo umetnike danes, in kronološkega v začetku devetdesetih let, ko se je začela nova doba, ki jo zaznamujejo padec komunističnih režimov, konec Jugoslavije in nekaterih drugih večnacionalnih držav, pospešeni procesi globalizacije in vse širša uporaba digitalne tehnologije. Koncept sodobnosti s pripadajočo koncentracijo določenih umetniških interesov je tako nemogoče zajeti zgolj kronološko. Zato tudi postavitev zbirke v +MSUM-u za glavno temo jemlje prav čas in njegov osvobajajoči potencial.
Sedanji čas ni nujno enako sodobnosti. Giorgio Agamben pravi, da je sodobno času neprimerno (inattuale). "Svojemu času resnično pripada , je resnično njegov sodobnik, tisti, ki se ne ujema popolnoma z njim in se ne izenačuje z njegovimi zahtevami ter je zato v tem smislu neprimeren [inattuale]; toda prav zato, prav prek tega odklona in tega anahronizma, je bolj kot drugi sposoben zaznati in doumeti svoj čas." Tako obravnavano sodobnost tukaj imenujemo navzočnost in nam pomeni aktivni odnos do svojega časa, medtem ko bomo kronološkemu času rekli sedanjost, torej čas, v katerem živimo. Sodobno umetnost moramo opisovat kot pripadajočo hkrati tako sedanjosti kot navzočnosti.
Koncept razstave Sedanjost in prisotnost se ukvarja z različnimi oblikami časa, ki osvobaja in časa, ki zasužnjuje (retročas, življeni čas, čas prihodnosti, no future, vojni čas, ideološki čas, dominantni čas, kvantitativni čas, ustvarjalni čas, čas odsotnega muzeja, čas prehoda).
Razstava je v prvem nadstropju MSUM.