Penk je soteska, ki jo je Paka med Gorenjem in Šoštanjem vrezala v odporne triasne dolomite in oligocenski andezitni tuf Skornskega hribovja na zahodni ter Ložniškega gričevja na vzhodni strani. Skupnega imena za hriboviti predel med Šmartnim ob Paki in Šoštanjem nimamo. Hribe nad Paško vasjo ljudje imenujejo Paški vrhi.
1 Nad sotesko se na desni strani dviga hrib Skorno,
2 na levi pa Lokovica,
3 obe področji razloženih naselij po slemenih. Skorno je poraščeno z gozdovi, ki so nekdaj dajali les številnim žagam na Paki.
4 Tesni Pevniški graben – Penk, kot je v
Spominihzapisal Josip Vošnjak, je na prelomu v 20. stoletje že premogel cesto in železniško progo, a o tem več v nadaljevanju.
5
Penk se začne v bližini Šoštanja pri Puharskem mostu čez Pako (Puharje) ob sotočju Pake, Toplice in Florjanščice, konča pa se pri Penšeku na izhodu in priključku na cesto Velenje–Gorenje. Ta prostorska zamejitev pa po mnenju domačinov ne drži povsem, soteska naj bi namreč segala vse do Glasenčnika pred Gorenjem. Kot drugo zanimivost izpostavljamo trditev domačinov, da je Penk le na desnem bregu Pake, na levi je že Lokovica, kar potrjuje tudi kataster.
Omembe imena Penk
Po Slovarju Slovenskega knjižnega jezika, pènk: »posnema visok glas pri udarcu, trku ob trdo snov: penk, je udaril kamen, ki je priletel s skale; pritisnil je na petelina in sprožil: penk; pènk /…/.«6 Morda je poimenovanje soteske Penk posledica rudarske dejavnosti v Puharju, vendar v Etimološkem slovarju Slovenskih zemljepisnih imen ne najdemo krajevnega imena Penk,7 zaradi tega ga je mogoče beležiti kot ledinsko ime. Poglejmo katera poimenovanja so morda blizu temu raziskovalnemu vprašanju.
Izvor imena soteske Penk je nejasen, prve omembe pa segajo vsaj v 16. stoletje. Penk je termin, ki se po Blazniku v srednjem veku na ozemlju Slovenske Štajerske pojavlja kot: Penek; Pencken; Penikgeschies; Penkchen; Penken; Pennkh; Penykgeschies, vendar kot Penkovo selo.8 Ignacij Orožen v Dioceze Schalltal omeni, da sta bila leta 1542 med podložniki gospostva Turn tudi Primož v Peneku (Penk?) in Jernej v Peneku.9 Kot je zapisal Tone Ravnikar, omemba Penka v najstarejšem urbarju gospostva Turn vendarle dopušča primerjavo z mlajšimi seznami in ledinskimi imeni, ki se pojavljajo od 16. stoletja do današnjih dni.10 In res, v Šoštanjskem urbarju je najti zapis, da je imel grad 1623 »/…/ mlin v Penku /…/.«11 Tudi Andreas Janisch med opisom gradu v trgu Šoštanj omeni: »Ob glavni cesti proti Penku, ki je speljana vzporedno z gradom /…/«.12
Naslednja omemba je v urbarju iz 1575, po katerem je ležalo trško ozemlje med črto od Zorka preko izliva Toplice, Sraleta, vrha Širokega, vrha Goric do Belunje (Velunje) ter od tod preko Lokovice do Zorka.¸13 V župnijski kroniki, ki jo je 1872 pisal takratni kaplan Lavrencij Vošnjak, najdemo opis obhoda trške meje, v katerem je omenjena tudi soteska Penk, vendar o tem več v nadaljevanju.14 Dosedanje navedbe nakazujejo kontinuirano rabo imena Penk vsaj od 16. stoletja, vsekakor pa bo za raziskovalce poznega srednjega veka izziv pregled Celjske fevdne knjige.
Nekaj stoletij kasneje so v Franciscejskem zemljiškem katastru iz 1825 navedena krajevna imena, reke, domača hišna imena in nekatera ledinska imena, ki jih deloma vsebuje tudi vojaški zemljevid iz druge polovice 18. stoletja.15 V obeh starejših grafičnih opisih Slovenskega ozemlja ni najti zaznambe Penk, pojavlja pa se ledinsko ime Puharje na vstopu v sotesko in Rude kot področje nad Puharjem, kjer je kmetija Pušnik.16
Josip Vošnjak je v svojih Spominih omenjal pot, ki jo je 1858 opravil peš »/…/ po Savinjski dolini skozi Pevniški graben, /…/.«17 Za kasnejši čas na prehodu v 20. stoletje je zapisal: »Zdaj pa vodi železnica iz Celja po Savinjski dolini in se zasuče v Šaleško ob Paki po tesnem Pevniškem grabnu (Penku), - še skozi kratek predor in pred tabo se razširja Šaleška dolina, /…/.«18 Ob izidu Spominov leta 1906 je Karel Verstovšek to poimenovanje kritiziral takole: »Docela neupravičen izraz je pa Pevniški graben, v spodnji Šaleški dolini t.j okoli Šoštanja pravijo ljudje, da gredo v Penk ali da so bili v Penku, iz zgornje Šaleške doline pa vozarijo plohe v Piunik in nalagajo deske v Piuniku /…/.«19
Morda še kratko razmišljanje o izvoru imena Penk. Vrh Lokovice je Veniški vrh.20 Morda Penk izhaja iz poimenovanja za Veniški vrh v Lokovici. Pri tem odkrijemo še eno poimenovanje, ki je temu vrhu tudi lokacijsko blizu, to je domače hišno ime kmetije Penšek, na izhodu iz soteske ob vpadnici ceste iz Velenja proti Gorenju. Pri tem ne vemo ali je soteska Penk dobila ime po kmetiji Penšek ali je bilo obratno. Morda pa je na obe omenjeni poimenovanji vplival Veniški vrh, iz katerega je sledilo »Veniški graben« oziroma »Peniški graben«, ali kot je zapisal Vošnjak Pevniški graben, ali tudi Pivniški graben kot trdi Verstovšek.21 Morda pa ima ime Penk izvor v razpenjenih vodah odtekajočega jezera skozi »peniško sotesko«, opisano v dolinski bajki Gustava Šiliha.22 Pravega odgovora ne poznamo, zato je morda čas, da razpravljanje o etimološkem izvoru tega krajevnega imena prepustimo prihodnosti, ime soteske Penk pa uporabljamo kot so ga naši predniki.
Opombe: 1 Mali in Veliki vrh (640 m); 2 Vrh Skorna na 723 m; Skorno (=de Schorlinge, 1264), Ravnikar, Prispevek k srednjeveški topografiji Šaleške doline. V: ČZN, Koropčev zbornik, Maribor 1999, str. 55; 3 Veniški vrh (528 m); 4 Sore, Velenjska kotlina včeraj in danes. Celje, 1963, str. 21 in 52–53; 5 https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Snoj. Po jezikoslovcu Marku Snoju je izvor imena iz slovanske besede páka (voda) = v nasprotno smer tekoča voda, kar vsebuje po njegovem mnenju žensko obliko slovanskega pridevnika pákъ = obrnjena v nasprotno smer. Njegova razlaga izhaja iz dejstva, da, gledano iz Dravske doline, Paka dejansko teče v nasprotno stran od npr. Mislinje; tudi občno ime páka (vzpetina), s katere teče voda v nasprotno smer; 5 Vošnjak, Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1982, str. 591; 6 Slovenski pravopis, www.fran.si,dostop 3. april 2020; 7 Snoj, Etimološki slovar Slovenskih zemljepisnih imen. Modrijan: Ljubljana, 2009; 8 Blaznik, Mihelič, Historična topografija Slovenske Štajerske in Jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih. Maribor 1989, str. 121; 9 Orožen, Das Bisthum und die Dioceze Lavant, V. Theil, Das Dekanat Schallthal, str. 59-60. Penek (=Penk): Kljajič, Geografski oris Šaleške doline in Škal. V: Zbornik Škale, Šaleški razgledi 3, KcIN, Titovo Velenje 1989, str. 25; 10 Ravnikar, Oris starejše zgodovine naselja Škale. V: Škale, Šaleški razgledi 3, KCIN, Titovo Velenje 1989, str. 25; 11 Hribernik, Mesto Šoštanj, Zgodovinski opis, Občina Šoštanj 1998, str. 58; 12 Janisch, Topografisch Statistisches Lexikon von Steiermark, III., Graz 1878, str. 849; 13 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 173; 14 Župnijska kronika Šoštanj, kopijo hrani Muzej Velenje; 15 Grabnar in Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Karte, 5. zvezek. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhivi Republike Slovenije, 1999, ARS_SI: arsq.gov.si/Query/bild.aspx?VEID=221650&DEID=10&SQNZNR=1(dostopno 10. februar 2020); 16 Pripomba avtorja; 17 Vošnjak, Spomini, Prvi in drugi del 1840–1867, prvi zvezek. Ljubljana, 1905, str. 61; 18 Vošnjak, Spomini, str. 591; 19 Verstovšek, Ocena Vošnjakovih spominov. V: Šaleški razgledi 11, Zbornik 1994/1995, KcIN, str. 229; 20 Sore, Velenjska kotlina včeraj in danes, str. 21 in 52–53; 21 Pripomba avtorja; 22 Šilih, Nekoč je bilo jezero, dolinska bajka. Velenje: Pozoj, 1999, str. 80, 226, 229 in 254.
Odlomek iz članka Penk - Pevniški graben, V: List: revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, 29. 4. 2020