Odmev velike vojne skozi organizacijo preskrbe v Šoštanju v času prve svetovne vojne in prevratne dobe.Zakaj spomin na veliko vojno, ki je pretresla prva desetletja 20. stoletja in prinesla številne žrtve, opustošenje, grozote, bolezni in pomanjkanje. Vojna je bila neprizanesljiva tako za zmagovalke kot poraženke. Vojaki na frontah so bili prisiljeni na življenje v strahotah pozicijske vojne, prebivalstvo v zaledju pa je moralo napeti vse sile za oskrbo in preživetje vojske, sodržavljanov, beguncev in vojnih ujetnikov. Prvo svetovno vojno je tako, čeravno ne v jarkih, prebivalstvo bojevalo tudi v zaledju.
Odmev velike vojne v spodnještajerskem mestu Šoštanju in okoliških občinah je orisan skozi organizacijo preskrbe (aprovizacija) prebivalstva in ukrepov oblasti za oskrbo vojske in drugih krajev monarhije. Pričujoči prispevek nakazuje dogajanja v času prve svetovne vojne glede na ohranjeno gradivo Zgodovinskega arhiva Celje, Pokrajinskega arhiva Maribor, takratnega časopisja in drugih virov. Obravnavano gradivo v večji meri predstavljajo dopisi Okrajnega Glavarstva Slovenj Gradec občinam okrajnega glavarstva in s tem tudi občini Šoštanj mesto in občini Šoštanj okolica. Gre za dekrete okrajnega glavarstva, ki nakazujejo prihodnje ukrepe občin. Ker pa arhivsko gradivo Okrajnega Glavarstva Slovenj Gradec, nekdaj hranjeno v Pokrajinskem arhivu Maribor, ni ohranjeno, ni mogoč natančnejši vpogled v položaj občin, oziroma njihov odziv na omenjene dekrete. Stanje je mogoče mestoma rekonstruirati skozi posamezne odloke okrajnega glavarstva in hkratni uporabi časopisnih virov, ki omenjeno gradivo povezujejo skozi čas in prostor. Skozi vojne razmere in spremembe običajnega toka življenja je prikazan trud in težave oblasti za zagotavljanje osnovne preskrbe s kruhom in žiti, krompirjem, jajci, stročnicami, sladkorjem, maslom, kavo in nadomestki, oskrbo z mesom in maščobami in oskrbo s kurjavo. Prikazani so pogoji delovanja trgovine, obrti in industrije, uspešnosti vojnih posojil in nabirk prispevkov za vojne potrebe, nabirk kovin, propagande in cenzure, pomanjkanje delovne sile ter uporabi vojnih ujetnikov kot delovne sile. V zadnjem delu je prikazana sprememba državne strukture oziroma preobrat in dogajanje v Šoštanju v zvezi z delovanjem Narodnega sveta. Ob koncu vojne je bilo slovensko ozemlje izpostavljeno ob umiku vojske iz bojišča v Italiji. Ob hkratni nevarnosti zaradi vračajočih vojska je bil prevzem oblasti ogrožen z vprašanjem oskrbe prebivalstva, odpora nemške manjšine, sprememb na področju šolstva in vprašanja suverenosti in določitve severne meje. Ob koncu je izpostavljeno vprašanje vpliva vojne na civilno prebivalstvo, množice vdov in vojnih sirot, invalidov in vračajočih vojakov ter beguncev, ranjenih in padlih in hkrati smisla vojne in trpljenja prebivalstva. (str. 7)
“Pomanjkanje in lakota sta negativno vplivala na zdravje prebivalstva. Kot je zapisal Fran Milčinski oktobra 1916: »vojna nima le izobilja etičnih in vzgojnih sil, ampak je tudi dober krojač.« Prehranska kriza je po maju 1915 zajela vso monarhijo. Hujšanju je sledila oslabelost in neodpornost organizma za bolezni, umrljivost se je povečala.
Za takšen porast števila smrti je bila kriva nepravilna in nezadostna prehrana, ki je oslabila odpornost za bolezni. Med prebivalstvom je bila v pogovorih povsod prisotna misel na hrano in pripravo živil in kot je zapisal Milčinski: »Ljudje ne govore o vojni, le o živilih in kako bodo prebili zimo.«
Pri tem velja teza o pravici in možnosti prebivalstva, da dostopa do prehranskih virov. Pomanjkanje in lakota ne moreta biti le posledica zmanjšane razpoložljivosti živil, temveč neučinkoviti in morda neenakopravni porazdelitvi hrane.
Pristojni organi so že od avgusta 1914 ukvarjali s problemom higiene in preprečevanjem širjenja bolezni med prebivalstvom. Posebna skrb je bila namenjena oskrbi s pitno vodo in preprečevanju okužb. Priporočali so strogo čistočo v hišah, stanovanjih, dvoriščih, straniščih in greznicah. Priporočena je bila uporaba vode iz čistih virov. V Šoštanju v času prve svetovne vojne še ni bilo javnega vodovoda, pitno vodo je prebivalstvo dobivalo iz zabitih vodnjakov, v času poplav pa v više ležečem studencu nad trgom. Posebno stroga higienska navodila so veljala v javnih prostorih in gostilnah. Do neke mere je vojna ob hkratnem poslabšanju razmer na področju higiene vendarle sprožila modernizacijske procese ob ukoreninjenih slabih navadah prebivalstva v zaledju. (str. 140-141)
Zaključek
Kot drugod na Slovenskem je vojna prinesla v življenjski vsakdan prebivalstva v Šoštanju nepričakovane spremembe tudi zaradi prevladujočega prepričanja v javnosti, da se bo vojna kmalu končala. Vendar ni bilo tako, vojna je zahtevala ogromna sredstva, kar je posredno vplivalo na prebivalstvo zaledja. Da bi država uredila preskrbo vojske in industrije je bilo v ta namen uveljavljenih niz ukrepov tako imenovanega vojnega gospodarstva. Državna zakonodaja je v času vojne močno vplivala na svobodo govora in mobilnost prebivalstva. Z mobilizacijo vseh sil in poročilih o padlih, pojavom nalezljivih bolezni in izčrpanih zalogah je država dosegla popoln nadzor nad vse bolj pešajočo oskrbo, ki je pestila prebivalstvo. Poraba osnovnih prehranskih artiklov se je zmanjšala že kmalu po začetku vojne. Pri moki in mesu so se morali držati predpisanih količin ali tako imenovanih brezmesnih dni od 1915, pri sladkorju, kavi in masti od leta 1916. Od tega leta do konca vojne so bile zaloge večkrat manjše kot so bile predpisane količine. Tako je posameznik na začetku leta 1918 tedensko prejemal določene količine moke (750 g), masti (30 g), krompirja (550 g) in sladkorja (750 g mesečno), pri čemer so bile dobrine kot so mleko, jajca in sol težko dostopne. Razvila se je tudi črna blagovna trgovina.
Od nastanka oskrbnih okrajev jeseni 1915 so od moke sčasoma prešli pod občino tudi zadolžitve z drugimi artikli. Vendar iz dopisov Okrajnega glavarstva ni mogoče nedvoumno ugotoviti učinkov v obravnavanih občinah. Interes občine je gotovo bil zagotoviti preskrbo prebivalstva, pri čemer so morali sodelovati z občinami iz okolice, saj so te predstavljale zaledje in oskrbo. Ker prosti trg ni več deloval, je bila občina vse bolj odvisna od centralno dobavljenih zalog, posebno od januarja 1916, ko država ni bila več sposobna zagotavljati niti določenih količin artiklov. Uvedene so bile karte za kavo in sladkor, mast, olje in maslo ter meso v marcu 1917. Racioniranje prehrane je glavna značilnost celotnega obdobja. V prvih dveh letih vojne je bila oskrba še zadovoljiva, v naslednjih letih pa se je stanje močno poslabševalo, saj zagotovljene količine prehranskih artiklov niso dosegale predpisanih količin na kartah. Od prve polovice leta 1917 so centralne oblasti vse pogosteje prepuščale lokalni oblasti, da sama zagotovi oskrbo iz lastnega pridelka. Vse navedeno kaže na to, da so količine, vsekakor pa tudi kakovost osnovnih artiklov, časovno vse bolj padale. Prebivalstvo pa je poskušalo preživeti po svoje tudi mimo predpisov. Primerjava cen pred vojno in julijem 1916 nakazuje, da so največje podražitve dosegli industrijski izdelki in ne kmetijski izdelki. Primerjava osnovnih petih živilskih artiklov krompirja, moke, masti, mesa in sladkorja je leta 1914 znašala 9,8 kron, v letu 1918 pa že 174,8 kron, kar predstavlja 17,8 kratni dvig. Pri čemer je bilo 1914 razmerje mezde do teh artiklov 1 : 14, v letu 1918 pa le še 1 : 2,7. Standard zaposlenih se je znižal najmanj petkrat, pri čemer je bila vrednost krone šestkrat manjša kot pred vojno.
Ob žrtvah na frontah so posledice pomanjkanja vplivale tudi na demografsko sliko prebivalstva Šoštanja in okolice. Zaradi splošnega pomanjkanja in lakote je padla odpornost prebivalstva in umrljivost se je povečala še zaradi nalezljivih bolezni, ki jih je v zaledje zaneslo vojaštvo. Grozila je tudi nevarnost pegastega legarja zaradi prihoda vojske z juga Balkana. Vračajoči vojaki so s sabo prinesli uši, razsajala je griža in španska bolezen. V Kraljevini SHS je v letih 1918 in 1919 za influenco umrlo okrog 60000 ljudi, podatki za Slovenijo še niso zbrani, saj ta bolezen ni spadala med hude nalezljive bolezni. Vsekakor se je bolezen hitro širila ob pospešenem gibanju prebivalstva, to je vojske iz fronte v zaledje. Tako je vojna vplivala na tok bolezni in obratno je bolezen vplivala na vojno, saj je španska gripa prizadela obe vojskujoči strani in pobila več vojakov, kot jih je moglo pobiti orožje v štirih vojnih letih. Za takšen porast števila smrti je bila kriva nepravilna in nezadostna prehrana, ki je oslabila odpornost za bolezni.
Vsakdanje življenje civilistov, posebej žensk in otrok, beguncev in ujetnikov, je dolga leta ostalo odrinjeno v ozadje spominske hierarhije in raziskovalnih tem. Zdelo se je, da so vsi želeli vojno čimprej pozabiti. Pozabljeno je bilo tudi na civilno prebivalstvo, ki ni bilo nikoli demobilizirano in pozabljena je bila domača fronta s številnimi drobnimi zgodbami in dogajanjem, ki se je preprosto nadaljevalo tudi po končani vojni in je v polju pozabe ostalo najdlje.
Ob, za Slovence ugodnih okoliščinah, je konec leta 1918 tudi v Šoštanj prinesel prevrat in prevzem oblasti s strani Narodnega sveta, ki je uspešno opravil svoje naloge. Konec vojne je prinesel mir, vendar tudi spremenjene gospodarsko politične razmere, težave z oskrbo prebivalstva in ogroženost meja novonastale države. Varnostne zadeve so bile spričo vračajočih se vojska zelo zapletene, stanje pa je še dodatno oteževal odpor nemške manjšine in neurejeno vprašanje severne meje. S preobratom so se boji nadaljevali v leto 1919, do druge zasedbe Koroške. Prebivalstvo je konec spopadov pričakalo z velikim olajšanjem, kar najbolje opišejo besede župnika v Zavodnji: »Vojske reši nas o gospod.« (str. 144)
Odlomki iz knjige Mirana Aplinca »Morda bodo prišli še taki časi, ko boste morali jesti tak kruh, kjer bodo špice ven gledale.«: odmev velike vojne skozi organizacijo preskrbe v Šoštanju v času prve svetovne vojne in prevratne dobe, Gradiva, Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2019