Praznovanje prvega maja v Šaleški dolini

Praznovanju prvega maja se kmalu po letu 1890, po prvih praznovanjih na slovenskem Štajerskem, pridružijo tudi v Šaleški dolini. Do prve svetove vojne so bili prvega maja v večini prosti samo delavci velenjskega rudnika, pa še ti bolj zato, ker je v Velenju takrat potekal sejem. Zapisov o praznovanju prvega maja med prvo svetovno vojno ne zasledimo, revolucionarno vzdušje v prvih letih kraljevine SHS pa se posebno pokaže leta 1919, ko pripravijo delavci Šaleške doline velik organiziran shod. V naslednjih letih je praznovanje prvega maja vedno manj zaželeno, zato se množičnost shodov postopno zmanjšuje, dokler v letih tik pred drugo svetovno vojno praznovanja ne postanejo skrivna in se odvijajo večinoma v hribih, kjer pa še vedno kurijo kresove, udeležence pa povezujejo rdeči nageljčki, rdeče rute in kravate. Izjemno pomemben dogodek za Šaleško dolino je prvomajski napad na rudnik Velenje, ki ga leta 1944 uspešno izvede XIV. divizija. Med prebivalci zelo odmevna prvomajska akcija je zadala okupatorju velik udarec na političnopropagandnem področju. Po drugi svetovni vojni praznovanja prvega maja zaznamujejo praznični koncerti na predvečer praznika, ki so v kasnejših letih dopolnjeni s pohodom z baklami po mestnih ulicah, s kresovi, kanonadami, ognjemeti ter v sedemdesetih in osemdesetih letih tudi s plesom v Rdeči dvorani. Na prvomajsko jutro prebivalce Šaleške doline prebuja budnica godbe na pihala, ki so jo včasih spremljali zvoki kanonade, praznični dan pa Šalečani preživljajo na izletih v okoliške kraje. Leta 1977 pripravijo prvo organizirano prvomajsko srečanje na Paškem Kozjaku, ki ga leta 1980 prestavijo na Graško goro, kjer poteka še danes.

Prvi maj v Šaleški dolini do prve svetovne vojne

Prvi maj je za delavski praznik razglasil Kongres II. internacionale v Parizu leta 1889. Mednarodni praznik je posvečen spominu na žrtve demonstracij v Čikagu leta 1886, ko so delavci v izjemno revnem delu Čikaga od oblasti zahtevali uzakonjenje osemurnega delavnika, neizpolnjevanje njihovih zahtev pa je posledično vodilo do stavke, ki je zahtevala tudi smrtne žrtve.¹ Praznovanje prvega maja je začela propagirati tudi avstrijska socialnodemokratska stranka in že leta 1890 pride do prvih praznovanj na slovenskem Štajerskem.² Prvo poročilo o praznovanju prvega maja med delavci v Šaleški dolini je iz leta 1894, ko je Hans Resel na drugi štajerski deželni konferenci v poročilu o delovanju socialnodemokratske stranke poročal tudi o praznovanju prvega maja med delavci v Velenju.³

Industrializacija Šaleške doline se je pričela že v začetku 19. stoletja, prva večja podjetja pa se pojavijo šele v zadnjem desetletju tega stoletja. Po letu 1885 novi lastnik, Daniel von Lapp, prične zgradnjo velenjskega premogovnika. Približno v istem času se v Šoštanju razvija usnjarstvo. Delovali sta dve usnjarni; ena je bila v rokah nemške in druga v rokah slovenske veje družine Vošnjak. Leta 1891 pripelje v Velenje prvi vlak, železniško progo pa v letu 1899 podaljšajo do Dravograda. Izgradnja železnice je bila izjemnega pomena za razvoj premogovnika, zato je bil glavni pobudnik izgradnje železnice ob Mihaelu Vošnjaku lastnik velenjskega premogovnika Daniel von Lapp. V tem času je bilo v dolini tudi več lesnih obratov, obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev. Posebne razredne zavesti pri delavcih, zaposlenih pri obrtnikih, ni bilo čutiti. Kljub temu da so predstavljali precejšnji delež vseh delavcev v dolini, jih je možnost takojšnjega odpusta verjetno omejevala pri odločitvi za sodelovanje v delavskem gibanju.

Za svoje pravice so se prvi začeli boriti premogarji, ki so tudi prvi ustanavljali delavske strokovne organizacije.⁴Premogarji so bili tisti, ki se v poročilih o praznovanju prvega maja v začetnih letih najpogosteje omenjajo. V velenjskem premogovniku je 1. maja 1897 od 163 zaposlenih dela prost dan dobilo 142 rudarjev, štirje pa so dobili pol prostega dne. Razlog za dela prost dan pa ni bilo praznovanje prvega maja, ampak so zaradi slabe prodaje premoga delali samo tri dni v tednu in je prvi maj sovpadel ravno s prostim dnem.⁵

Eden najvidnejših socialdemokratov na slovenskem Štajerskem v tem obdobju je bil delegat iz Velenja N. Marn.⁶ Leta 1898 zapisov o praznovanju prvega maja v Šaleški dolini ni, je pa v Celju potekal shod delavcev v hotelu Pri zlatem levu. Eden izmed govornikov je bil tudi Marn, ki je v slovenščini govoril o osemurnem delavniku, ukinitvi otroškega in ženskega dela ter o uvedbi starostnega in invalidskega zavarovanja.⁷

Zapise o praznovanju prvega maja v velenjskem rudniku najdemo ponovno v letu 1901, ko je prosto dobilo 190 od 202 rudarjev v Lappovem rudniku v Škalah. Prosto pa so delavci dobili zato, ker je tega dne v Velenju potekal sejem in je uprava rudnika na ta način omogočila delavcem nakupe. Zaradi sejma so dobili prosto vsi 204 delavci v velenjskem rudniku tudi leta 1902. Podatek iz leta 1903 pa nam pove, da je v okrajnem glavarstvu Slovenj Gradec praznovalo 161 delavcev velenjskega rudnika. V letu 1906 je poleg 210 rudarjev v Lappovem rudniku praznovalo tudi 12 stavbnih mizarjev v Lampretovi mizarski delavnici v Šoštanju. Mizarji so imeli prostega pol dneva, rudarjem pa je lastnik rudnika dovolil imeti ves dan prosto, saj je bil v Velenju kot običajno letni sejem in so tako rudarji lahko opravili svoje nakupe. Kot je bilo po besedah okrajnega glavarja pričakovati, v Velenju ni bilo izgredov, saj so bili skoraj vsi rudarji poročeni in družinski očetje in zato v skrbeh za svojo službo.⁸

Vseh 268 rudarjev v Lappovem rudniku je dobilo prosto tudi leta 1907, 247 od 267 delavcev pa tudi v letu 1908. V tem letu je v poročilu omenjeno, da je eno izmed večjih podjetij, v katerem pa so delavci morali delati, tudi Vošnjakova usnjarna iz Šoštanja z 210 zaposlenimi. Tudi v letu 1909 je delalo samo sedem rudarjev od 360-ih v Lappovem premogovniku v Velenju, ker so morali vzdrževati naprave, v Vošnjakovi usnjarni pa je delalo vseh 185 zaposlenih.

V Lappovem rudniku so praznovali tudi leta 1911 in 1912. Leta 1912 je omenjeno, da so pripravili tudi shod. Leta 1913 in 1914 so poleg prostega dne v Velenju organizirali tudi proslavo. Okrajno glavarstvo je v poročilu leta 1914 omenilo, da je zanimanje za prvi maj upadlo, saj so različni obrati nastavili mnogo novih delavcev, ki niso organizirani, poleg tega pa so tudi mezde nižje in imajo delavci posledično manj denarja za zabavo.⁹

Zapisov o praznovanju prvega maja med prvo svetovno vojno ne najdemo, je pa v letu 1918 Glasilo jugoslovanske socialnodemokratične stranke Naprej s sloganom »Dne 1. maja počivaj povsod delo!« pozivalo k prvomajskim shodom. V gostilni gospe Marije Cigler v “Pasij vasi”¹⁰ pri Velenju so shod pripravili v nedeljo, 5. maja. Dnevni red shodov je bil: Manifestacija za mir, svobodo in osemurni delavnik.¹¹

Opombe: 1 Baš, Slovenski etnološki leksikon, str. 482.; 2 Rozman, Praznovanje prvega maja na slovenskem Štajerskem 1890–1914, str. 214.; 3 Kljajič, Pregledni oris delavskega gibanja v Šaleški dolini, str. 247.; 4 Prav tam, str. 241–243.; 5 Rozman, Praznovanje prvega maja na slovenskem Štajerskem 1890–1914, str. 218.; 6 Kljajič, Pregledni oris delavskega gibanja v Šaleški dolini, str. 244.; 7 Rozman, Praznovanje prvega maja na slovenskem Štajerskem 1890–1914, str. 218.; 8 Prav tam, str. 221, 222, 224.; 9 Rozman, Praznovanje prvega maja na slovenskem Štajerskem 1890–1914, str. 225–232.; 10 Pesje pri Velenju.; 11 Naprej, leto II, št. 97, str. 1.

Odlomek iz zgibanke 1. maj, praznik dela, ki je izšla leta 2018 ob istoimenski razstavi Muzeja Velenje, ki je bila na ogled v Podhodu Pošta.