Izidor Cankar (22. april 1886‒1958) je bil umetnostni zgodovinar, duhovnik, diplomat, pisatelj, prevajalec, urednik in intelektualec. Rodil se je v Šidu v Vojvodini (Srbija) in prišel pri enajstih letih v Ljubljano, ko je začel obiskovati semenišče za dijake iz revnih družin. Po končani teološki fakulteti, študij bogoslovja je bila namreč ena izmed redkih možnosti za tiste iz revnejših družin, je študiral estetiko v Belgiji, na Dunaju pa je leta 1913 doktoriral iz umetnostne zgodovine.
Leta 1914 se je Cankar vrnil v Ljubljano in deloval kot urednik, proti koncu prve svetovne vojne je bil tudi politično precej aktiven. V novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko se je leta 1919 ustanovila Univerza v Ljubljani, je bil med pobudniki za ustanovitev Oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti. Izidor Cankar je postal prvi profesor umetnostne zgodovine in velja za enega izmed utemeljitev študija te vede pri nas. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenskega umetnostno zgodovinskega društva (1920) in Zbornika za umetnostno zgodovino (1921), ki izhaja še danes. V obdobju med obema vojnama je imel pomembno vlogo pri vzpostavljanju osrednjih kulturnih ustanov - aktiven je bil v društvu Narodna galerija (1919), med pobudniki za nastanek Moderne galerije, Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1938) in ustanovitelji slovenskega PEN-a (1926).
Iz duhovniškega poklica je leta 1926 izstopil, saj se je zaljubil in poročil z Ano Hribar - Ničo, s čimer si je prislužil izobčenje iz cerkve. Niča Hribar je bila hči premožnih ljubljanskih industrialcev in tiskarjev Evgenije Šumi Hribar in Dragotina Hribarja, ki so med drugim imeli v lasti tudi znamenito tovarno Šumi. Cankarju je uspelo tudi prepričati Hribarjeve dediče, da so prispevali za gradnjo stavbe Moderne galerije, ki jo je projektiral Edvard Ravnikar.
V svoji izjemni karieri je Cankar urejal časopisa Slovenec ter Dom in Svet, pisal literarne in likovne kritike ter objavljal intervjuje z umetniki, ki so pozneje izšli v knjigi Obiski. Za področje likovne umetnosti je še danes izjemnega pomena njegova knjiga Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila. Cankarjev roman S poti pa velja za enega vrhuncev slovenske literature. Uredil in komentiral je zbrane spise in pisma bratranca Ivana Cankarja, veliko je tudi prevajal.
Leta 1936 je postal veleposlanik v Argentini, kjer je ostal šest let, nato pa je bil premeščen v Kanado. Leta 1944 je kot minister sodeloval v jugoslovanski vladi v izgnanstvu v Londonu, a je zaradi nestrinjanja odstopil. Po vojni se je Cankar nastanil v Beogradu in Tito ga je imenoval za veleposlanika v Atenah. Upokojil se je leta 1947 in leta 1953 postal redni član SAZU. Umrl je leta 1958 v Ljubljani.
Življenje in delo Izidorja Cankarja je popisano tudi v knjigah, kot sta zbornik
Izidor Cankar - Mojster dobro zasukanih stavkov (Mladinska knjiga, 2016) in knjiga avtorja Andreja Rahtena,
Iz
idor Cankar. Diplomat dveh Jugoslavij (ZRC SAZU, 2009). O njem je za Televizijo Slovenijo nastal tudi dokumentarec v režiji Amirja Muratovića
Ljubljansko jutro, benečanski večer. (dostopno na povezavi:
https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/174242287 )
Za izjemne zasluge pri preučevanju umetnostne dediščine od leta 1999 na njegov rojstni dan 22. aprila Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo bienalno podeljuje nagrade in priznanja Izidorja Cankarja.