Cita Potokar (1915-1993) je začela študij slikarstva na akademiji v Beogradu leta 1938 pri profesorju Jerolimu Mišeju. Začetek druge svetovne vojne je prekinil njena študijska leta in vrnila se je v Ljubljano, kjer se je kot ena prvih aktivistk pridružila Osvobodilni fronti. V času vojne je bila zaradi svojega odporniškega delovanja v partizanih večkrat zaprta v ljubljanskih zaporih in nemškem koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Po osvoboditvi je šolanje nadaljevala na novoustanovljeni likovni akademiji v Ljubljani, kjer ga uspešno končala leta 1947 pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu. Nato se je drzno odločila za pot svobodne umetnice. Njen opus zaznamujejo predvsem številni portreti, dela s taboriščno tematiko in knjižne ilustracije. Najbolj znane so nastale za knjigo Zofke Kveder in dela Branke Jurca, za kar je prejela tudi Levstikovo nagrado. Ob 70. letnici je dobila večjo retrospektivno razstavo, ki je gostovala v treh galerijah (Belokranjskem muzeju v Metliki, Galeriji Krka Novem mestu in Mestni galeriji v Ljubljani). V izbor njenih najboljših del je bila vključena tudi grafika umetnice V taborišču, ki jo hrani Galerija Božidar Jakac.

Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück je bilo zgrajeno nekaj mesecev pred začetkom druge svetovne vojne maja leta 1939, okoli osemdeset kilometrov iz Berlina. Taborišče pa je osvobodila Rdeča armada 30. aprila 1945, pred tem so potekale nacistične priprave na razpustitev taborišča in v ta namen so pripravljali evakuacijske marše (nem. Todesmärsche). Kot je navedeno v knjigi Preživele smo in spominjamo se. Slovenske jetnice v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück avtorice Silvije Kavčič, je bilo do osvoboditve tja deportiranih 2300 Slovenk, 100 Hrvatic, 270 Srbkinj in 40 jugoslovanskih Judinj. Skupno število jetnic s predvojnim jugoslovanskim državljanstvom je bilo približno 2750 do 2800 oziroma dva odstotka vseh jetnic. Te številke pa ne zajemajo tistih Slovenk, ki so zaradi političnih okoliščin imele uradno drugo državljanstvo (madžarsko, nemško, italijansko).

V likovni opus Cite Potokar se je močno vtisnila vojna in pogosto se je vračala k motivom iz integracije in ilegale. Pojav sistematičnega industrializiranega pobijanja in množičnost internacij sta zaznamovala povojno zgodovino in umetnost, zato se je mnogo umetnikov, ki so bili med vojno internirani, vračalo k tem tematikam celo življenje. Na ta način so predelovali tako lastne travme kot skrbeli, da ne bi spomin na grozote vojne, padel v pozabo.

Življenje v taborišču je bilo zaznamovano z nenehnim nasiljem, ki ga je izvajalo vodstvo taborišča. Od sistematičnega nasilja, poniževalnih preiskav, neproduktivnega dela, katerega namen je bil zgolj izčrpavanje internirank, prisilnega dela do različnega fizičnega izživljanja. Cilj taborišča je bila degradacija človeškega življenja, popolno razčlovečenje jetnic. Lesorez V taborišču Cite Potokar, ki ga je podpisala “Motiv iz konc. Lagra”, je nastal tik po vojni, ko so bili spomini še zelo živi. Upodobljeni sta dve interniranki v taboriščnih oblačilih s trikotnimi oznakami, ki so izkazovale, kateri skupini ujetnic pripadajo, torej ali so bile zaprte zaradi verskega ali političnega prepričanja, nacionalne pripadnosti ipd. Sunkovite poteze ustvarjajo neko grobost, nakazujejo slabo stanje oblačil, utrujeno kožo in upadle obraze, na katerih se odraža preživeto trpljenje in slutnja vdanosti v usodo. Zlasti pri ženski na levi, ki ji druga ujetnica pregleduje lasišče. Interniranke so bile poleg nasilja in izživljanja podvržene tudi podhranjenosti in izjemno slabim higienskim razmeram, tako da so bili takšni pregledi pomembni za preživetje, hkrati pa so omogočali ohranjanje dostojanstva v krutih razmerah ter kažejo na skrb in povezanost sojetnic v nepredstavljivih okoliščinah, v katerih so se znašle.

Podatki o delu:
Cita Potokar, V taborišču, 1946
lesores / papir
Galerija Božidar Jakac, Zbirka Gorjupove galerije, inv. št.: GG 1440