Neiztrohnjeno jabolko je kiparjevo zgodnje delo, nastalo v lesu in železu, tedaj za umetnika značilnih materialih. Je nagovor o minljivem in večnem na več ravneh, od kiparske do bivanjske izkušnje. Kip spregovori o prostoru, predmetnosti in svoji avtonomnosti ter nagovarja k iskanju osebnih in družbenih izkušenj. Med navdihi, ki vsebino kipa iz materialnega razširjajo v umetniški in duhovni svet, bi lahko bila tudi pesem Franceta Prešerna Neiztrohnjeno srce, ki o pesnikovem srcu pravi: »... svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet, / ki jih zaprte v prsih je nosil dókaj let.« Jabolko s svojo formo in simbolnim pomenom lahko vzbudi gledalčevo intimno izkušnjo ljubezni in erotike, ki jo kipar spodbuja v napetosti nasprotij: sočne tople pečke, hladna praznina ovoja, ogrizeno jedro v sredini in polnost oblin na obodu. Mirko Bratuša je eno osrednjih imen slovenskega kiparstva. Kot večina njegovih del to delo preseneča, je duhovito in pokaže avtorjevo sposobnost, da z gradnjo kiparskega dela gledalca pritegne k odkrivanju različnih pomenov, pri čemer bo kip, kot pravi avtor, svojo zadnjo besedo oblikoval z gledalcem vselej sam.