Stružnico s stružno dolžino 4000 mm je izdelala tovarna Carl Pfaff Wien. Stružnica je stroj za obdelavo z odrezovanjem. Na stružnici se lahko izdeluje poljubne okrogle oblike in reže navoje, pri čemer se obdelovanec vrti, opravlja torej glavno gibanje, orodje pa podajalno. Glavni sestavni sklopi so: ogrodje z menjalnim predležjem za pogon glavnega vretena, ogrodje (postelja) z vodili, menjalno predležje za pogon sani, glavno vreteno, vijačno vreteno, sani, vpenjalne naprave za obdelovance in orodja ter konjiček. Na posteljo s tremi nogami (tloris ene je 240 × 900 mm) je postavljeno ogrodje glavnega vretena (vretenjak). Glavno vreteno je gnano prek štiristopenjske stopničaste jermenice, le-ta pa prek ploščatega jermena od transmisije. Stopničasta jermenica omogoča izbiro različnih vrtilnih in s tem tudi rezalnih hitrosti. Za povezavo med glavnim in vijačnim vretenom služi zobniško predležje z menjalnimi zobniki. Na vodilih postelje drsijo sani, ki imajo zgoraj dva suporta z orodjem. Medtem ko se sani premikajo v vzdolžni smeri stružnice, se prečni suport premika pravokotno na os vrtenja. Na prečnem suportu nameščeni križni suport nosi vpenjalo z orodjem - nožem. Križni suport se da zasukati okrog navpične osi, tako da smer podajanja in os obdelovanca oklepata določen kot. S tem je omogočeno struženje konusov (stožcev). Na saneh so ročice za ročno ali strojno podajanje. Na postelji je nameščen konjiček, ki ga lahko premikamo po vzdolžnih vodilih. V njega vstavljeno pinolo se premika z navojnim vretenom in ročnim kolesom v vzdolžni smeri. Na levem koncu pinole je notranji konus, v katerega lahko vstavimo konico za vpetje dolgih obdelovancev, svedre in povrtala. Leta 1954 so izdelali dokumentacijo za pogon stružnice z lastnim elektromotorjem, leta 1965 so bili izvedeni še določeni popravki.