Vabljeni na odprtje razstave Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči Gorana Bertoka v petek, 4. oktobra ob 19. uri, v Galerijo sodobne umetnosti.

Goran Bertok, eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov, se od začetkov svoje umetniške poti osredotoča na človeško telo v najbolj skrajnih stanjih in situacijah, na minljivost telesa ter nasilje nad telesom. Njegova intenzivna dela z radikalno tematiko odpirajo pogled na sicer nevidno, skrito ter potisnjeno na rob posameznikove in družbene zavesti, ali se osredotočajo na nepojmljive dogodke in izkušnje. S svojo neposrednostjo in kontekstom, ki ga odpirajo, zbujajo nelagodje, predvsem pa presunejo, pretresejo ter sprožajo razmišljanje o telesu, življenju, naravi človeka in človeštva. Z letom 2004 (na obdobje od tega leta do danes se usmerja tokratna razstava) se iz tematiziranja ranjenih in poškodovanih teles ter nanašanja na nekonvencionalne spolne prakse, ki sta bila značilna za njegove serije iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja, s podobami mrtvih teles usmeri v občutljivo tematiko smrti.

Nastaneta seriji Obiskovalci (2004–2010) in Post Mortem (2007–2010). Z izrazitim verizmom, neprizanesljivim upodabljanjem smrti takšne, kot je, ter z vrhunsko estetiko, predstavljata seriji v slovenskem prostoru prelomnico in edinstvenost v reprezentaciji smrti. Z njima je stopil na področje v sodobni družbi prepovedanega, odstranjenega, skritega ter »grdega«, ki se, po Nietzscheju, človeku instinktivno upira, ker mu kaže tisto, kar bo sam postal. Bertok je s tem pomembno prispeval k premikanju meja prostorov, v katere vstopa sodobna umetnost. Omenjenima serijama sledijo dela s tematiko bližine smrti. Nastane projekt Lakota (2017–2019), ki obsega fotografsko serijo in video. Delo pretrese s podobami krhkega, povsem izčrpanega anoreksičnega telesa, na tanki liniji med življenjem in smrtjo, vanje se vpisujejo poudarjena milina, dostojanstvo ter prefinjenost v telesnih držah, ki spominjajo na krščansko ikonografijo in portrete iz zgodovine umetnosti. Sledi serija Preživeli (2012−2013/14), osredotočena na nedoumljivo zlo, ki ga je človek zmožen izvajati nad sočlovekom. V vseh naštetih delih je v ospredju telo in vsa sprožajo razmišljanje o družbenih problematikah; od dojemanja smrti v družbi, družbenih konstrukcijah in normah idealnega telesa do nedoumljivega kršenja temeljnih človekovih pravic. Telo je odsotno le v najnovejši seriji z naslovom Sedem znamenj (2024). Čeprav se na prvi pogled zdi, da se serija odmika od tematike, ki se ji Bertok v zadnjih dvajsetih letih povsem posveča, jo kontekst, ki ga odpira, z njo še vedno močno povezuje. V luči aktualnih okupacijskih in genocidnih politik ter vzpona skrajnih desničarskih političnih strank serija z zamegljenimi simboli, za katerimi stojijo verstva, ideologije in politični sistemi, ki imajo vsa tudi ali izključno negativne konotacije, temne in najtemnejše plati od nestrpnosti in represije do krvavih osvajanj, etničnih čiščenj, vojnih grozot, deluje predvsem kot opomnik človeške narave in ponavljanja zgodovine. Tako kot subtilna in z zgoščeno tišino pretresljivo zgovorna črno-siva serija Preživeli, s še vedno živo bolečino portretiranih zadnjih pričevalcev popolnega razčlovečenja in grozljive izkušnje organiziranega nasilja. Z nemimi obrazi ljudi, ki so bili med drugo svetovno vojno internirani v koncentracijska taborišča in preživeli, govori ne le o nepredstavljivi izkušnji »prostorov smrti«, ki jih je vzpostavila takratna fašistična in nacistična politika, temveč spomni na vsa kasnejša nasilja, mučenja, zapiranja, pobijanja in genocide; na nepojmljivo Srebrenico ali sodobno brutalno, »novo cono smrti«, ko je bila v koncentracijsko taborišče spremenjena celotna regija z več kot dvema milijonoma ujetih ljudi. »Določene stvari so prisotne v človeku. Izbruhnejo, ko so okoliščine primerne,« meni Bertok – izrišejo se takoj, ko se pojavijo ustrezne politične, ekonomske, verske ali druge razmere.

Postavitev na razstavi preglednega značaja si sledi v obratnem kronološkem redu od najnovejših do starejših del ter od bližine smrti do smrti same. Na konec razstave sta umeščeni v slovenskem in širšem prostoru zagotovo najbolj odmevni Bertokovi deli: serija Post Mortem s fotografijami mrtvih, zamrznjenih obrazov ali delov obrazov ter projekt Obiskovalci, ki obsega video in fotografsko serijo s prizori gorečih teles v krematorijski peči. Obe Bertokovi deli (projekt Obiskovalci je na razstavi predstavljen z video instalacijo, ki gledalca postavi v središče dogajanja in poudarja telesno izkušnjo) se osredotočata na realnost smrti, ki jo prikazujeta do skrajnosti objektivno, z neizprosno natančnostjo. Gledalca nagovarjata na izrazito osebni ravni. Neizbežno zavedanje, da bo njegovo, zdaj gledajoče, telo nekoč del prav takšnih podob, je tesnobna in travmatična izkušnja. Podobe smrti, razkroja, propada in izničenja telesa so postale še posebej v sodobnosti, ki smrt tabuizira in dosledno umika pogledu, nevzdržne. A s tem, ko govorijo o začasnosti življenja, o dejstvu, da je naše življenje omejeno na bivanje med rojstvom in neizogibno smrtjo, opozarjajo tudi, oziroma predvsem, na »skrb« za življenje. Za Heideggerja izhaja skrb za življenje prav iz zavedanja smrti ter pričakovanja le-te kot poslednjega dogodka. Ali, z Bertokovimi besedami: »Smrt me zanima v toliko, kolikor je ukvarjanje s smrtjo dejansko postavljanje vprašanj o življenju. Med tem, da veš, in tem, da vidiš in občutiš, je razlika. Mislim, da bi ljudje, če bi se zavedali, da je njihov čas zelo omejen, ravnali drugače. Bolj bi hoteli živeti.”

Leta 2006 je revija Maska povabila Bertoka, da predstavi projekt, ki bi ga realiziral sedemnajst let kasneje v Maskinem projektu Maska 2023. Z delom Potrdilo o smrti Gc − 299661 je predlagal razglasitev lastne smrti (z datumom smrti 9. 9. 2023). Leta 2023 je bila, namesto predlaganega dela, realizirana uprizoritev Konec, prva vaja. Prvotni, hladen in birokratski dokument je nadomestilo performativno dejanje z vsemi elementi žalne slovesnosti (govor, žara). Bertok je tako izvedel prvo vajo na temo lastnega prihajajočega poslednjega dogodka.

Naslov razstave je verz iz pesmi Verrà la morte e avrà i tuoi occhi (Cesare Pavese, 1951)
Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje
Podpora: Mestna občina Celje
Kustosinja: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik