Najlepše vabljeni na odprtje razstave Vrata umetnika Ervina Potočnika v petek, 14. aprila ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti!
Razstava Vrata celjskega kiparja in slikarja Ervina Potočnika v Galeriji sodobne umetnosti je kljub omejenim možnostim izbora del zastavljena kot pregledna razstava. Sestavljajo jo posamezna redka še ohranjena dela iz njegovega kiparskega opusa ter izbor slik in risb, ki so nastale − po umetnikovi nekajletni prekinitvi dela − v zadnjih petih letih avtorjevega ponovno intenzivnega ustvarjanja. Med razstavljeni kipi (najstarejši je iz devetdesetih let prejšnjega stoletja) žal ni monumentalnih del z razstav v Muzeju premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču (2006), Galeriji sodobne umetnosti (Celje, 2008) in Galeriji Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki, 2009), ki predstavljajo enega vrhov njegove vseskozi izrazito individualne ustvarjalne govorice in s katerimi se je vidno zapisal med pomembne predstavnike slovenskega kiparstva. Zastopani so zgolj skozi povečano fotografijo enega izmed njih, ker jih je bil umetnik zaradi njihove velikosti, potem ko je izgubil kiparski atelje, primoran uničiti. Razstavljeni kipi so postavljeni v dialog z novejšimi slikami in serijami slik, oboje pa v dialog s številnimi risbicami (predstavljen je izbor okrog 220 izmed trenutno več kot dva tisoč risbic), ki se v obliki kompozicij kot poudarjenih prostorov najbolj notranjega in spontanega vijejo skozi celotno razstavo. Naseljene so z oblikami, ki jih srečamo tudi na slikah, in so nastajale kontinuirano, noč za nočjo skozi zadnje leto in pol, skorajda kot nekakšen avtomatizem in “nujnost”, ki črpa iz vseh mogočih virov zavednega in nezavednega. Postavitev, ki namesto na kronologiji gradi na sopostavljanju vseh treh medijev, pa tudi različnih časovnih obdobij, izhaja iz dveh stalnic v Potočnikovem opusu: zanimanja za snovnost uporabljenega materiala ter vnašanja simbolno arhetipskega, intuitivnega in presežnega, odraza njegovega osebnega pogleda na svet, ki je v enačenju imanence in transcendence zelo blizu panteističnemu filozofskemu nazoru.
Zato je s simboliko življenja in stvarjenja, izvora vsega stvarstva ter novega ali popolnega stanja, ki je začetek in konec hkrati, na sam začetek razstave, kot uvod vanjo, umeščeno kamnito belo jajce, ki stoji na igrivih zavojih železnega podstavka. Zdi se, da delo z njo (simbol jajca je prisoten v mnogih kulturah in verovanjih) v najbolj čisti obliki povzema avtorjevo v notranje usmerjeno umetniško govorico ter njegovo premišljevanje identitete duha in narave, resnice in intuitivnega spoznanja. Z natančno in enakomerno razbrazdano ovalno površino in s kombinacijo kamna in železa ter svetlega in temnega pa delo (iz leta 2006) obenem združuje umetnikovo fascinacijo nad materialom, teksturo in strukturo ter nasprotjem, ki jo na poti skozi razstavo srečujemo bolj ali manj v glavnini njegovih del: v zgoščenih točkastih ali črtkastih aplikacijah s svinčnikom, ki na risbicah enakomerno zapolnjujejo abstraktne ali figuralne oblike ter poudarjajo hrapavo strukturiranost risalnega lista; v ponavljajočih se vzorcih impresivnih abstraktnih kompozicij z učinkom fantastičnih krajin in stebrov (v seriji slik Diagram kaosa, 2021), ki so rezultat umetnikovega prelivanja barve (s čistim pigmentom) po površini in naključja hkrati; v varjenih šivih, s katerimi številne kovinske ploščice, včasih zbrušene do sijaja, povezuje v forme voluminoznih (uničenih) kipov, pri tem pa šive pusti vidne in z njimi tvori mrežo geometričnih oblik, ki na v glavnem obli površini ustvarjajo dinamiko in napetost. Kaže se v ponavljanju potez s čopičem v oblike, ki dajejo vtis, da se bočijo iz ravnine slike, s čimer je ustvarjen učinek tridimenzionalnosti (serija slik Vrata, 2018), ali pa v reliefnosti, ki jo tvorijo gube na platno lepljenega papirja, ter taktilnosti gosto strukturiranega črnega žameta, ki ga izrezuje v asociativne oblike in lepi na belo površino. Slednja je v Potočnikovih slikah skorajda stalno prisotna. Simbolizira praznino, prostor »očiščenja« in višjega duhovnega stanja.
V Potočnikov opus se vpisujejo občutja numinoznega, veličastnega in srhljivega hkrati, kot v velikih kipih izpred skoraj dvajsetih let (2005–2008), s konotacijami ritualnega, totemskega, celo podzemnega. Vpisujejo se občutja arhetipskega, z motivi in prizori, ki se zdijo znani in kot usedline, ki so se skozi tisočletja nalagale v vsakem od nas. Ali pa povsem minimalističnega in zenovskega, kot v meditativnih okroglih slikah (2017) z drobno figuro ali črto v prostrani belini. Kot pravi avtor, so dela “osvobojena nadzora razuma” ter onkraj koncepta in zgolj estetskih preokupacij, ki so za umetnika predvsem orodje. Interpretativno jih povsem prepušča gledalcu in jih kot končana vidi šele z njim − gledalčeva interpretacija je pravzaprav njegova “osebna izpoved”. V tem smislu gledalca postavlja v vlogo akterja, z željo, da bi dela imela moč, da se sooči s svojo lastno notranjostjo. O svoji umetnosti, ki jo razume kot komunikacijo med vidnim in nevidnim svetom, je zapisal: “Ta nujnost, ki je nujnost imanentnega Boga, vesolja in nasploh vseh stvari, je tudi moja nujnost. Po njej sem umetnik in delujem na nek specifični način. Ta nujnost, ki ni nič osebnega, temveč je univerzalna, je ta, ki premika zrnca peska na obali življenja v nove in nove konstelacije. Oblik si ne izmišljam, ampak so od vedno.”
Ervin Potočnik (Celje, 1957 v Celju) je diplomiral iz kiparstva leta 1996 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2002 pri prof. Luju Vodopivcu tudi magistriral. V študijskem letu 1994/95 je za svoje delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od leta 1996 do 2012 se je ukvarjal tudi z restavratorstvom. Razstavlja od leta 1992, za sabo ima številne samostojne in skupinske razstave. Danes živi in ustvarja v Celju.
Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje
Podpora: Mestna občina Celje
Kustosinja: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik