SI

/

EN

AT SOME POINT WE ALL HAVE TO DANCE / Maja Bekan, Nina Kurtela in Hana Erdman, Himali Singh Soin, Vidha Saumya

Center sodobnih umetnosti Celje

Občasna razstava / 29.06.2021 - 29.08.2021

Kako smo lahko skupaj, ko skupnost ni vidna? Ali smo lahko skupaj kljub pripoznanim razlikam in instrumentalizaciji odnosov? Kje lahko poiščemo to kolektivno znotraj nomadskega, prekarnega in individualiziranega načina bivanja, ki ga določa stalna prezaposlenost? Ali je dovolj deliti ekran, ali potrebujemo prostor srečanja? Izhajajoč iz teh vprašanj mednarodna skupinska razstava At Some Point We All Have To Dance raziskuje potencialnost srečevanj heterogenih pozicij, ki morajo šele iznajti načine sobivanja. S tem se približuje Barthesovi opredelitvi idioritmičnega razmerja s skupnostjo, ki dopušča sobivanje različnih ritmov življenja brez potrebe po medsebojni uglašenosti, a vendar s pripoznavanjem, da smo skupaj.1 Prav zato je razstava prevzela naslov dela Maje Bekan, saj ples funkcionira kot metafora skupnosti, v kateri imajo posamezniki zelo različne ritme in pozicije. Skupnost in skupni performans postaneta sredstvo učenja, s katerim se odpira možnost za spremembo v širšem družbeno-političnem kontekstu. Razstavljena dela preizkušajo nove principe srečevanja skozi gib ali ročno delo, z opazovanjem tradicionalnih obredov ali pa tako, da v središče postavljajo pogovor kot združevalno sredstvo različnih pozicij. Dela poudarjajo delovanje in participacijo slehernega pri oblikovanju skupnih vezi, ob tem pa se zavedajo, da je nujen tudi umik v osamo.


Umetnici Nina Kurtela in Hana Erdman sta kot odgovor na prekarni in nomadski način življenja razvili plesni dialog in s tem ustvarili prostor pripadnosti. Kot odziv na nenehna potovanja, povezana z delom, sta oblikovali dogovor o iskanju lastne oblike sobivanja z ustvarjanjem skupne koreografije, ki bo trajala leto dni. Dnevno sta si izmenjavali video posnetke kratkih plesnih koreografij iz različnih mest, v katerih bivata. V razponu lokacij od Tajpeja do Los Angelesa, sta umetnici sledili ritmu osmih taktov metronoma, pri čemer je zadnja poza vedno prva poza naslednje koreografije. Delo 365 Routines (2017) je poskus vzdrževanja kontinuirane komunikacije kljub fizični oddaljenosti, gib telesa predstavlja imaginarni skupni prostor.


Združena telesa v skupni koreografiji so v ospredju dela umetnice Himali Singh Soin. Posneto v Šrilanki prikazuje skupino budističnih menihov, kako ob polni luni ovijajo stupo z barvno tkanino, ki predstavlja plasti življenja. Z upočasnitvijo, pavzami, počitkom in ponovnim premikom ustvarjajo sebi lasten ritem kot posebno predanost prostoru čaščenja. “Kaj se zgodi, ko čakamo, da se tkanina ovije okoli? Ali lahko sanjamo kolektivno?” zanima umetnico. Kot kontrapunkt budističnem ritualu umetnica uprizarja bitje iz prihodnosti, odeto v termalno odejo, v procesu lastne transformacije. Delo Ritual Telepathy at the Relic Chamber (2019) je prežeto z meditativnim zvoki, ki jih je umetnica med drugim našla v zvočnih orodjih, namenjenim boljšemu spancu. S tem se tudi z zvokom vzpostavlja vez o kolektivnih sanjah.


V kakšnem odnosu je sodobni subjekt z duhovnostjo, oziroma ali jo sploh še potrebuje, se med drugim sprašujejo redovnice v videu At Some Point We All Have To Dance (2018) umetnice Maje Bekan. V filmu opazujemo pogovor med skupino graških redovnic in zaposlenimi na pedagoškem oddelku muzeja Joanneum. Skupina ob ogledu umetniških del razpravlja o pomenu reprezentacije in njenih učinkih, o feminizmu, duhovnosti in o skupnih točkah institucij, ki jim pripadajo in ki so zavezane višjemu poslanstvu. Umetnica uporablja srečanje kot strukturo, skozi katero raziskuje potencial skupnosti. Posebej jo zanima kolektivna intimnost kot orodje družbene in politične transformacije. Prostor kolektivne intimnosti za umetnico deluje kot prostor, v katerem se pojavljajo nove oblike znanja. Zanjo je performans prostor, ki nastaja, ne le kot estetska kategorija, ampak tudi kot oblika politične moči.


Umetnica Vidha Saumya v delu Din-din Din (2018) preizprašuje socialno dimenzijo umetniškega sistema ter izkušnje marginalizacije nezahodnega na Zahodu. Na prtičke veze dialoge in obraze, saj jo zanima, kakšno obrazno mimiko ustvarja govor o umetnosti. Izvezeni obrazi nimajo spola. Predvsem jo zanima, kako se subjekt vede, ko sodeluje v takšni razpravi. Namišljene dialoge oblikuje na podlagi besedil, kuratorskih izjav in intervjujev ali pa jih vzame z družabnih omrežij. Prtički evocirajo skupno pojedino, ki bi jo lahko pričakovali po odprtju kakšne razstave in ob kateri se hkrati ustvarja prostor diskusije. Čeprav je za Vidho Saumyo prtiček tuji predmet, v okviru njenega dela postaja skoraj blažilno sredstvo, ki lahko spremeni tok pogovora, ko pa je pogovor intenziven ali izumetničen, pa postane prtiček nekakšen vmesnik.


Kustosinji: Irena Borić in Maja Hodošček



1 Ronald Barthes (2013). How to Live Together. Novelistic Simulations of Some Everyday Spaces. Columbia University Press, New York

Ključne besede:

Likovni salon

Maja Bekan

Nina Kurtela in Hana Erdman

Himali Singh Soin

Vidha Saumya

Informacije

Naslov:

Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje

Telefon:

+386 3 42 65 156

E-pošta:

centersodobnihumetnosti@c...

Spletna stran:

http://www.csu.si

Odpiralni čas

Torek

11:00 - 18:00

Sreda

11:00 - 18:00

Četrtek

11:00 - 18:00

Petek

11:00 - 18:00

Sobota

10:00 - 12:00

Nedelja

14:00 - 18:00

Vstopnina

Vsi

Brezplačno