Črpanje jamske vode zavzema v rudarstvu in tehniki nasploh nadvse pomembno mesto. Ker je rudnik stalno sledil vrhunskim dosežkom tehnike, so v okviru velikopotezne modernizacije rudnika po podržavljenju konec 16. stoletja zajezili reko Idrijco nad Divjim jezerom in izdelali 3,5 km dolg kanal, imenovan Rake za pogon kamšti v centru Idrije. Ohranjena kamšt – črpalka na vodni pogon za črpanje jamske vode (nem. Wasserkunst)  je iz časov izjemne prosperitete rudnika ob koncu 18. stoletja, ko so pričeli izkopavati Jožefov jašek. Kamšt so postavili leta 1790 in je delovala do leta 1948.

V zidani stavbi je nameščeno pogonsko vodno kolo na zgornjo vodo in na korce s premerom 13,6 m, ki slovi kot največje ohranjeno tovrstno leseno vodno kolo v Evropi. Vrtenje gredi pogonskega kolesa se je prek ročice, ojnice in pogonskega vodoravnega drogovja dolžine 75 m prenašalo prek dveh troramenih vzvodov na črpalno drogovje. Črpanje je bilo izvedeno v treh stopnjah, batne črpalke so bile nameščene na XI., IX. in III. obzorju, od katerih je ena razstavljena. Pogonsko vodno kolo se je zavrtelo 4-5 krat v minuti, zmogljivost črpalk je bila okrog 300 litrov jamske vode v minuti iz globine 283 m pod površjem. To je edina tovrstna črpalka v Sloveniji, ki stoji na prvotnem mestu. Jez na reki Idrijci pri Kobili in 400 let star kanal Rake še danes služita za dotok pogonske vode v HE Mesto.

Rudniške lokomotive

V bivši nakladalni postaji žičnice jaška Jožef so razstavljene štiri lokomotive in pet vozičkov za transport rude.

Idrijski rudnik je sredi 19. stoletja (okrog leta 1850) zgradil železnico na konjsko vleko za transport rude od jaškov do žgalnice. Za prevoz fine rude so se uporabljali veliki leseni tovorni vagoni, imenovani tudi konjski vagoni. Prav takšen vagon se je ohranil in je najstarejši ohranjeni železniški vagon konjske železnice v Sloveniji.

Z izumom naprav za spremembo napetosti pa je bil omogočen razvoj električnih cestnih železnic. Idrijskim ulicam in takrat redkemu cestnemu prometu je dobrega pol stoletja dajala podobo rudniška železnica. Da bi nadomestili konjsko vprego, so leta 1902 nabavili dve električni lokomotivi tovarne Siemens&Halske Dunaj za transport rude od Jožefovega jaška do Bašerije (klasirnica in drobilnica rude). Za prevoz rude od Bašerije do žgalnice so prav tako leta 1902 nabavili še dve veliki električni lokomotivi tovarne Siemens&Halske Dunaj za tir širine 1000 mm. Dolžina proge električne lokomotive od bunkerjev Jožefovega jaška do Bašerije je bila 700 m, od tu do žgalnice pa 850 m, skupaj torej 1550 m. Obe lokomotivi sta najstarejši ohranjeni električni lokomotivi v Sloveniji.

Za prevoz rude v žgalnici (topilnici) je rudnik leta 1912 nabavil dve bencinski lokomotivi tovarne Deutz Werke za tir širine 500 mm. Leta 1916 so kupili še eno lokomotivo istega proizvajalca, ki se je do danes ohranila.

31. januarja 1957 je bil opravljen zadnji prevoz rude z veliko električno lokomotivo. Že naslednji dan je pričela obratovati žičnica od nove nakladalne postaje do separacije in drobilnice nad topilnico v dolžini 1100 m.