Kipar Slavko Tihec, ki velja za pionirja kinetične umetnosti pri nas, se je v svojem opusu približeval tudi op artu. Tovrstne tendence dobro odraža njegova monumentalna kompozicija Mikro in makrokozmos v dvorani poslovilnega objekta na pokopališču Dobrava, pri kateri je bolj kot predmetnost poudarjal vizualni učinek. Sestavljena je iz enako dolgih, a različno oblikovanih vertikal, ob pogledu nanjo pa opazimo več krožnic (največjo v samem središču, več manjših pa ob straneh kompozicije), ki spominjajo na glave Tihčevih akvamobilov iz druge polovice 70. let. Na enak način, torej z uporabo različno oblikovanih vertikal, je umetnik osnoval Spomenik Ivana Cankarja na Trgu republike v Ljubljani. Teorija o mikro in makrokozmosu izvira že iz antike, ko so filozofi predvidevali, da vsak, še tako majhen del vesolja odseva celoto. To mišljenje so pozneje nadgradili s tezo, da je človeško telo (mikrokozmos) odraz vesolja (makrokozmos), pri čemer so iskali povezave med človekom in naravo. Tihčevo umetnino v poslovilni dvorani lahko razumemo predvsem kot povezavo med dvema starima izročiloma, tistim izpod peresa antičnih filozofov na eni strani in krščanstva na drugi. Obema je skupno, da posameznika predstavljata kot le majhen del nečesa bistveno večjega, kar je umetnik odlično uporabil kot aluzijo na posmrtno življenje in tako uporabnikom prostora skušal olajšati žalovanje. (Jure Donša, v okviru projekta Po kreativni poti do znanja, Digitalni vodnik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada)