V Slovenskem gledališkem inštitutu že vrsto let pripravljamo pogovor z vsakoletnim prejemnikom oziroma prejemnico Borštnikovega prstana. Najvišje igralsko odličje za življenjsko delo pri nas je leta 2024 prejel Branko Šturbej. Z njim se bo pogovarjala teatrologinja Ana Perne.

»Nič manj siloviti niso prizori, kjer imajo v ospredju izraziteje individualizirane igralske vloge: na primer /…/ v diaboličnih Mefistovih nastopih, v katerih izraža Branko Šturbej strašljiv, obenem pa frivolen cinizem tako s svojo belo masko kot v svoji nečloveški sarkastični retoriki.« Tako je zapisal kritik Andrej Inkret po premieri uprizoritve Goethejevega Fausta v režijski postavitvi Tomaža Pandurja (Drama SNG Maribor, 1990). Mefisto je le ena izmed izstopajočih vlog letošnjega prejemnika Borštnikovega prstana in hkrati ena od številnih, za katere je bil nagrajen.

Branko Šturbej je vzbudil pozornost (strokovne) javnosti že kot študent; leta 1984 je prejel kar tri nagrade: Severjevo za gledališki vlogi v akademijskih produkcijah ter dve za vlogi v celovečernih igranih filmih Nobeno sonce in Ljubezen. Takoj po študiju se je zaposlil v ljubljanski Drami, nato pa leta 1989 prestopil v mariborsko Dramo. Tam je bil eden nosilcev repertoarja, interpret cele vrste velikih dramskih figur, ki jih je ustvaril pod Pandurjevim režijskim vodstvom, a tudi v sodelovanju z drugimi režiserji, denimo z Januszem Kico. Za vlogi v njegovih postavitvah Dumasovih Treh mušketirjev in Kafkove Amerike je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Z oblikovanjem žanrsko raznovrstnih in mojstrsko izdelanih likov je Šturbej nadaljeval po vrnitvi v ansambel ljubljanske Drame leta 1996. Ob delu v matični hiši je ustvaril več vlog tudi kot gost v drugih gledaliških hišah in v posameznih zunajinstitucionalnih produkcijah. Ob naslovni vlogi v monodrami Karajan C avtorja in režiserja Dušana Jovanovića (Primorski poletni festival, 1998) je kritik Blaž Lukan razmišljal: »Šturbej je nedvomno igralec z neprekosljivo tehniko: iz obraza na trenutke izstopita očesi kot dve živi krogli, usta se včasih prav po beckettovsko osamosvojijo in s svojim robom in ‘meseno’ vsebino izoblikujejo nov, avtonomen ‘obraz’; roki pa vodi po prostoru okrog telesa nekakšna nesimetrična, ‘nevrotična’ koreografija, ki je več kot zgolj pantomima, kar je morda najbolj očitno v frenetičnem prizoru ‘dialoga’ z nadrejenim ob Karajanovi ‘neupravičeni’ predčasni upokojitvi /…/ Šturbejeva igra v tem trenutku prihaja iz resničnega ‘epicentra’ gledališča.«

Leto pred prejemom Borštnikovega prstana je bil Šturbej na osrednjem slovenskem gledališkem festivalu nagrajen že enajstič, in sicer za vlogo Georgea v Albeejevi igri Kdo se boji Virginie Woolf? pod režijskim vodstvom Ivice Buljana (Mini teater in Mestno gledališče Ptuj, 2022). Žirija je navedla, da »z zavidljivo lahkoto preklaplja med različnimi nivoji ranljivosti in nasilja« in da mu ves čas »uspe gledalce držati v napetem pričakovanju naslednje poteze.«

Šturbej se je preizkusil tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, prek sto gledaliških vlog je ustvaril z režiserji in režiserkami različnih generacij, številne je oblikoval na Radiu Slovenija, za film in televizijo. Svoje znanje in izkušnje predaja tudi novim igralskim generacijam, saj že dve desetletji deluje kot profesor za dramsko igro na UL AGRFT.

Prijazno vabljeni na srečanje z letošnjim lavreatom! Vstop prost!