Lojze Dolinar (1893–1970) spada med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Velja za enega vodilnih predstavnikov realizma, secesije, ekspresionizma, nove stvarnosti in socialističnega realizma v slovenskem kiparstvu. Znanih je več kot 500 Dolinarjevih kiparskih del. Uspešno se je uveljavil s portretno, malo, spomeniško, nagrobno in arhitekturno plastiko. Uresničil je nekatera največja spomeniška naročila, največ javnih in arhitekturnih plastik v Ljubljani je njegovo delo.
Dolinarjevo zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju (1961), kamor se je preselil po upokojitvi. Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veži urejena Galerija Dolinar z izborom 37 plastik in 15 grafik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini.
Na stalni razstavi prevladujejo Dolinarjeve plastike iz obdobja po drugi svetovni vojni. Med pogostimi motivi iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja so sedeča, stoječa ali plešoča človeška figura ali figuralna skupina, goli akt ter mati z otrokom. Sredi petdesetih let je nastalo več »paleolitsko« bujnih dekliških aktov iz braškega marmorja, ki jih je Dolinar najprej modeliral v glini, po njegovih navodilih pa so jih pomočniki vklesali v kamen. V drugi polovici petdesetih let je izdelal več zvončastih figur iz žgane gline.