Batič, ki sodi v prvo generacijo slovenskih povojnih kiparjev, velja za izrazitega predstavnika figuralnega kiparstva. Vse od srede 40-ih let je bil dejaven tako na področju spomeniške kot male plastike. Obsežen tematski sklop Rudarji je nastal v času, ko je uradna ideologija pozivala h kolektivnemu duhu in poudarjanju požrtvovalne vloge posameznika. Sledeč tem smernicam, njegovi kipi pogosto izražajo težaško delo, trud in spopad z naravo prek roba človeških moči. Naslovi posameznih kompozicij, kot sta Vsakdanje slovo in Očka, kdaj se vrneš, pa razkrivajo tudi nekoliko intimnejšo, ranljivejšo plat posameznika. Kipar je površino zanj značilnih abstrahiranih figur obdelal z razbrazdano, včasih celo ornamentalno zasnovano reliefno strukturo, ki je postala njegov prepoznavni znak. Doživljanje mladosti v rudarskem mestu, še posebno med gospodarsko krizo, in neposredna izkušnja dela v rudniku sta zaznamovala Batiča tako močno, da se je k rudarjem in Trbovljam nenehno vračal, tudi s ciklom, nastalim leta 1965, v katerem je kose lignita, sigo in industrijsko oblikovane predmete, tipične za rudarski vsakdanjik, povezoval v abstraktne, a močno izpovedne sodobne objekte.