Dragica Čadež (r. 1940) je leta 1965 končala kiparsko specialko na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani pri Borisu Kalinu (1905–1975), na področju likovne umetnosti pa se je začela izobraževati že v gimnazijskih letih, v kiparskem krožku Gabrijela Kolbiča (1913–1995) na Prvi gimnaziji v Mariboru. Tam se je večkrat srečala s takrat že uveljavljenima kiparjema Vlasto Zorko (r. 1934) in Slavkom Tihcem (1928–1993). Zlasti pod vplivom slednjega se je prvič seznanila s sodobnimi umetnostnimi tokovi, tekom ustvarjanja pa se je razvila v eno najvidnejših slovenskih kipark svoje dobe. V času študija (1959–1965) se je ukvarjala predvsem s človeško figuro. V svojem umetniškem raziskovanju motiva je z leti, preko masivnih in polnoplastičnih teles prešla k slokim silhuetam z vertikalnim poudarkom, ki jih je najpogosteje oblikovala v svojem priljubljenem materialu – lesu. V začetku raziskovanja človeške forme je umetnica pozornost usmerila v odnos med masivnostjo in statičnostjo ter preizkušala učinke kombinacij konveksnih in konkavnih oblik. Eksperimentiranje je rodilo poenostavljene človeške figure, v katerih je opaziti močno navezavo na primitivno umetnost. V njenih mavčnih skulpturah iz serije Skica – žalost (1963) zaznamo deformirana človeška telesa, stlačena v kubuse. Njihovi obrazi so znotraj zaobljenih masivnih gmot le stežka prepoznavni in ostajajo iz nekaterih zornih kotov celo povsem skriti, vsak nov pogled na kompozicijo pa odpira nov uvid v neudobno postavitev v blok ujetih teles. Izbrani primer iz omenjene serije v skrčenem sedečem položaju pritiska roki ob strani shematizirane glave. Njegova ekspresivnost, občutek nelagodja in težko razpoznavne poteze nas soočajo s figuro, ki poskuša izolirati glasove zunanjega sveta in se v obupu seseda sama vase. (Deja Bečaj, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)