Voščilnica v obliki razglednice, pravokotna, pokončna. Prednja stran je zelene barve. V osrednjem pokončnem elipsastem polju je hiša ob jezeru, v zasneženi pokrajini v ozadju gozd. Na levi strani osrednjega polja je smrekova vejica zeleno bele barve, na njej so pritrjene tri darilne škatle ovite v rdeč papir in povezane z zlato vrvico in pentljo, dva okraska rdeče in zlate barve, jagode bodike in pozlačeni listi in jagode rastline. Na hrbtni strani so nalepljene tri znamke PTT Slovenije, prečrtane s kemičnim svinčnikom. Znamke: dve z upodobitvijo škofjeloškega kruha (ročno okrašen medenjak, vrednost 1 SIT). Znamka je izšla v seriji Slovenija – Evropa v malem 18.2.1993, oblikovanje: Miljenko Licul, tisk: Delo Tiskarna d.d., 3-barvni ofset tisk, papir, velikost: 25,60 x 34,50 mm, grebenasto zobčanje. Prenehanje veljavnosti v poštnem prometu: 31. 12. 1997. Škofjeloški kruhek – Loški ali mali kruhek Izdelovanje figuralnega in ornamentiranega peciva iz medenega testa predstavlja eno od značilnih obrti v mestih in trgih, s katero so se ukvarjali medičarji, svečarji in lectarji. To pecivo seveda ni imelo le dekorativnega značaja, ampak predvsem določeno vlogo v šegah in navadah. Tako so krajčkom podobne ornamentirane kruhke podarjali na dan svetih treh kraljev, druge oblike, zlasti srčaste, so fantje kupovali dekletom na vaških in mestnih sejmih. Osnovno pravilo za izdelovanje tega peciva, oblikovanega iz gostega medenega testa, je v vtiskovanju testa v lesene modele. Poznamo sicer tudi različico, pri kateri so vsak kos posebej ročno oblikovali. Leseni modeli za vtiskovanje so seveda odlični primeri domačega rezbarskega znanja. Poleg domačih mojstrov in nadarjenih samoukov so modele prinašali v naše kraje tudi potujoči prodajalci iz drugih dežel Avstro-Ogrske (npr. Leška, Slovaška). Znamka z motivom lončenega bajsa – basa (narejen iz glinastega lonca, ki ima čez odprtino napet svinjski mehur za opno, v sredini je privezana sirkova paličica, vrednost: 10 SIT). Znamka je izšla v seriji Slovenija – Evropa v malem 14. 5. 1993, risba, ilustracija: Zagorka Simić, oblikovanje: Miljenko Licul, tisk: Delo Tiskarna d.d., 3-barvni ofset tisk, papir, velikost: 25,60 x 34,50 mm, grebenasto zobčanje. Prenehanje veljavnosti v poštnem prometu: 31. 12. 1997. Lončeni bas – bajs Lončeni bas je bil izrazito spremljevalno glasbilo. Že ime pove obe njegovi značilni lastnosti: narejen je iz gline in se uporablja za bas, torej za spremljavo, za ritem plesnim melodijam. Vendar pa nam različna poimenovanja lončenega basa in druga pričevanja povedo, da je bil zelo razširjeno glasbilo po dobršnem delu slovenskega ozemlja. Najdlje, vse do danes se je ohranil v Beli krajini, kjer ga imenujejo gúdalo ali díplenjak. V Prekmurju je bil znan kot düda, vuk, vugač, vugaš, medved, na Primorskem kot pinja, na Štajerskem moga, kuga, mehurjeva muzika in na Dolenjskem kot bas, lončen bas, báston, boben, duda in muga. Za izdelavo basa potrebujemo lončen lonec. Čez odprtino v loncu napnemo svinjski mehur. Sredi te opne privežemo s spodnje strani kakih 30cm dolgo sirkovo paličico in bas je pripravljen za igranje. Na bas se igra tako, da se s stisnjeno dlanjo ali prsti drsi po paličici gor in dol, pri tem si je treba roko vlažiti z vodo. Založnik – izdajatelj razglednice: Piramida & Šum Na hrbtni strani je ročno, z modrim kemičnim svinčnikom, velikimi in malimi pisanimi črkami zapisano voščilo.