Kipar Slavko Tihec, ki se je v svojem opusu le redko posvečal slikarstvu, je pri dekoraciji stene v kletnih prostorih območne enote Zavoda za gozdove Slovenije v Mariboru dosegel tridimenzionalnost zasnove, ki je sicer značilna predvsem za kiparstvo. K takšnemu učinku pripomoreta omejena paleta barv (bela, črna, zelena in oker) in tehnika praskanke oziroma sgraffita. Pri njej umetnik z odstranjevanjem ometa odkriva željene barvne plasti in tako dobi večbarvno reliefno površino, brez natančnih detajlov. Upodobil je stilizirana drevesa, rastje in dve ptici, s čimer je vsebino poslikave smiselno prilagodil delokrogu Zavoda za gozdove. Pri pticah gre najverjetneje za žolne, ki so v slovenskih gozdovih široko razširjena vrsta, prav tako pa so znane po svojem premikanju po deblih dreves. Ob snovanju te dekoracije je Tihec izhajal iz svojih "listnatih oblik," ki jih je izdeloval na začetku 60. let in so se pozneje razvile v znamenite semaforje – velike pahljačasto oblikovane skulpture na slokih podstavkih. Vsak od Tihčevih semaforjev ima vsaj eno okroglo središče, ki deluje kot "oko" skulpture. Na tovrstna dela še posebej spominja drevo na desni strani sgraffita, na katerem beli kvadratek služi kot "oko" semaforja. (Jure Donša, v okviru projekta Po kreativni poti do znanja, Digitalni vodnik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada)