Ljubljanska akademska kiparka Dragica Čadež (r. 1940), ena ključnih predstavnic slovenskega neokonstruktivizma, je znana zlasti po svojih monumentalnih abstraktnih lesenih skulpturah, v svojem opusu pa se je veliko posvečala tudi figuraliki. Ta je shematizirana in zreducirana do te mere, da je v njej še moč prepoznati človeško podobo, vendar v ospredje stopa mistična pripovednost. Serija Olesenele sence (1998) raziskuje razmerje med človekom, njegovim fizičnim telesom in duhovnim jazom. Kiparka se je tu zgledovala po romunskem kiparju, »patriarhu modernizma« Constantinu Brancusiju in njegovem razmišljanju o lovljenju duše med ustvarjanjem kipa. Olesenele sence so skupina elegantnih silhuet - treh polnoplastičnih in štirih sploščenih figur, ki že tako trepetava visoka telesa poskušajo ujeti v reliefne »sence«, še preden se prave zarišejo na stenah. Trudijo se ujeti dušo, izluščeno iz minljivega telesa. Visoke in sloke ženske figure brez anatomskih in portretnih poudarkov so razpostavljene po prostoru in na tleh oblikujejo mrežo, ki gledalca nagovarja k neposredni vključitvi v kiparsko postavitev, saj lahko stopa v zastavljen labirint in dele doživi od blizu. Temne figure pod grobo in razbrazdano površino skrivajo zlato polihromacijo. Kiparka je svoj proces ustvarjanja monumentalnih in večjih skulptur, med katere sodi tudi serija Olesenele sence, poimenovala »risanje z motorno žago«. Agresivna razcepitev lesa deluje zastrašujoče, a s subtilno barvo opozarja, da se pod melanholijo prelomljenih teles skriva upanje. Končni mistični izdelki v očeh gledalca dobijo še toliko večjo moč, ko se zave, da so nastali s posegom tako agresivnega instrumenta. (Deja Bečaj, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)