Vitli se uporabljajo za dviganje in spuščanje bremen. Imajo ročni ali motorni pogon. Opisani prenosni vitel ima litoželezno ogrodje. Na spodnji okvir s sredinsko prečko so privijačeni trije pokončni nosilci oblike enakokrakega trikotnika. Na desnem in levem nosilcu sta spodaj nameščena valj z batom in pripadajočo drsnikovo skrinjico z drsnikom. Dovod stisnjenega zraka poteka po gibljivi cevi skozi ventil, naprej po jekleni cevi do posameznega valja. Bata sta z batnico, križnikom oziroma križno glavo ter ojnico povezana z ročico, ki vrti pogonsko gred. Ta je s tremi drsnimi ležaji uležajena na vrhu treh pokončnih nosilcev. Na sredi gredi je pritrjen mali zobnik z ravnimi zobmi – pastorek (število zob z=12). Ta ubira z večjim zobnikom (število zob z=48), ki je pritrjen na gred bobnov, torej je prestava i=4. Tudi gred obeh bobnov je uležajena s tremi drsnimi ležaji v treh že omenjenih pokončnih nosilcih. Vrv se navija na oba bobna, ki sta zaradi majhne sile v vrvi gladka, brez navojev, tako da se je vrv navijala v več plasteh. Zato sta oba bobna razmeroma kratka. Za krmiljenje drsnika služi na vsaki strani po en ekscenter. Povezana sta s posebnim vzvodom z ročico, ki služi za spreminjanje smeri vrtenja (naprej, nazaj, prosti tek) bobna. Na levi strani levega bobna je nameščena tračna zavora. Za izpust stisnjenega zraka ima vsak valj izpušno cev. Vitel je bil izdelan ob koncu 19. stoletja, saj strokovno gradivo opisuje podobne vitle na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Z vitlom so lahko vlekli vozičke po rovih do jaška, praviloma pa so ga uporabljali za dviganje rude pri poglabljanju jaškov.