Ohišje (oreh in smreka) je temno luženo, pokrov in deli okovja so novejše izdelave, usnjeni trak, ki spaja spodnji in zgornji del ohišja, je prav tako nov - temne tipke so prevlečene s tiso, zgornje pa s slonovino; lice tipk je izrezljano - resonančna deska je iz smrekovega lesa. Obseg: od C/E-d3 s skrajšano spodnjo oktavo, nevezani toni so :C-A, d, a, d1,a1,d2,a2,d3 - vse tipke imajo po dve železni struni, te pa se preko rahlo usločenega mostiča privijajo na oglaševalne vijake, pričvrščene v skupinah po štiri na desni strani resonančne deske - rdeč sukneni trak nosi vlogo dušilca, tangente so iz mesinga. Restavratorska stroka je glasbilu povrnila dokaj avtentično podobo in zvok. Posamezni deli instrumenta so obnovljeni ali zamenjani. Ker muzej nima restavratorskega poročila, tega ne moremo natančneje opredeliti. Restavrator Alfons Huber iz Dunaja je v letu 1992 opravil nekaj primerjalnih študij med glasbili ptujske in avstrijske zbirke. Dosedanji rezultati potrjujejo domnevo, da je naš klavikord avstrijski izdelek. Morda izhaja iz pomembne graške delavnice, česar pa muzejska stroka še ne more potrditi.