Elsa Oeltjen Kasimir, ptujska slikarka in kiparka iz umetniške družine Kasimir, je bila ena izmed redkih žensk, ki so se v začetku 20. stoletja formalno šolale na področju umetnosti. Študirala je na Dunaju, natančneje na Šoli za umetno obrt. V tamkajšnjih umetniških krogih je sodelovala z Oskarjem Kokoschko in se posvečala ustvarjanju v slogu ekspresionizma. Njen opus zajema tihožitja, vedute in pokrajine, zlasti haloška hribovja, posebno mesto pa imajo portreti in avtoportreti. Svojo najbolj znano serijo avtoportretov je ustvarila leta 1922 v pastelih, vzporedno pa je slikala tudi avtoportrete v tehniki olja na platnu. Delo je nastalo po prvi svetovni vojni, v umetničinem najbolj ustvarjalnem obdobju, ko je skupaj s soprogom Janom Oeltjenom živela v njegovem rodnem okolju, v Jaderbergu v Nemčiji. Izrazit frontalen pogled s poudarjenimi očmi vzpostavlja neposreden stik z gledalcem, kot da ga skuša pritegniti v življenjsko zgodbo umetnice. Zdi se, da je stoječa figura ob mizi ravnokar v vazo postavila šopek cvetlic. Motiv belih lilij je Elsa Oeletjen Kasimir pogosto upodobila na svojih avtoportretih, najverjetneje ne toliko zaradi njihove ikonografije kot zaradi njihove likovne vrednosti. Bela barva je harmonično sklenila kompozicijo in ji dodala učinek umirjenosti in nežnosti. Občutje umirjenosti in neposrednosti, ki ju izžareva slika, bi lahko povezali s karakterjem umetnice in njenim trenutnim počutjem. (Urška Gačnik, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)