Mariborski kipar Slavko Tihec sodi med najbolj inovativne slovenske umetnike 20. stoletja. V svojem ustvarjanju je vselej rad eksperimentiral, navduševal pa se je tudi nad znanostjo. Raziskovanje fizikalnih zakonov ga je pripeljalo do razvoja svoje različice kinetične umetnosti in ustvarjanja t.i. akvamobilov. Z uporabo novih materialov, uvedbo novih rešitev v spomeniški plastiki in drugimi novostmi je pomembno obogatil slovensko povojno umetnost. Vpliven ni bil le kot umetnik, ampak tudi kot profesor na ljubljanski Akademiji.
Akrobat na kolesu je eno od Tihčevih zgodnjih del. V poznih petdesetih letih, ko ga je zasnoval, se je pod vplivom Akademije še zmeraj posvečal figuraliki, ki pa jo je postopoma opuščal. Ustvarjati je začel vse bolj drzne kompozicije in iskati nove rešitve, med drugim z oblikovanjem čedalje bolj iztanjšanih in dematerializiranih postav, s poudarjeno linearnostjo in raziskovanjem kiparskega materiala. S premišljeno kompozicijo v zrak dvignjenih rok in pozicioniranjem akrobatove glave je gledalčevo pozornost usmeril na prazen, »nematerialen« prostor nad figuro, ki lovi ravnotežje na kolesu. Nematerialnost je sčasoma še potenciral v vse bolj stilizirana in izginjajoča telesa in v šestdesetih letih figuraliko povsem opustil. Prešel je k ustvarjanju na temelju geometrijskih oblik, ki jih je interpretiral na sodoben način, hkrati pa se posvetil tematiki tehnologije ter razmerju med naravo in urbanim. (Alja Grašič, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)