Ivo Prančič: Paratimija
Četrtek, 4. november, ob 19. uri.
Vabimo vas na odprtje Galerije Bažato in prve razstave. Razstava bo odprta do 10. decembra 2021.
Za vstop v galerijo je obvezno izpolnjevanje pogoja PCT.
---
Razstava: IVO PRANČIČ: Paratimija
Branko Franceschi, direktor Nacionalnega muzeja moderne umetnosti v Zagrebu
Razstava, s katero v kulturni prostor vstopa po gabaritih in programskih hotenjih ambiciozna galerija, si zasluži posebno pozornost. Zaradi pogumne odločitve in morebitnega pomena dogodka bi morali biti zadovoljni vsi, ki delujemo na tem področju; poleg tega razstava in z njo tudi umetnik prevzemata vlogo manifesta prihodnjega razstavnega programa, kakršnega javnost prej ni poznala.
Zato odločitev, da to nalogo za Galerijo Bažato prevzame razstava nedavnega ciklusa slik Iva Prančiča kot mednarodno uveljavljenega predstavnika lokalne slikarske scene, že ob samem začetku deluje kot dobro premišljena izbira za predstavitev programskih hotenj. Manifest kot pomembna oblika zgodovinskega kulturnega delovanja je v sodobni ustvarjalni praksi sicer sam po sebi pretežno skrčen na formalnost in seznam lepih želja ali le izpolnitev promocijskih obveznosti. Vse kaže, da v sodobni razpršeni kulturni in politični stvarnosti vlada pomanjkanje ustvarjalne domišljije za osmišljanje inovativnih, prekucuških vsebin, v sklopu katerih bi se lahko zbrala kritična skupina ustvarjalcev, potrebnih za vsebinski preobrat. Mogoče je bolje, če si radikalne spremembe niti ne želimo. V tukajšnjih okoljih smo bili priča številnih radikalnih in vplivnih poskusov na področju umetniške prakse, pa tudi neuspešnih eksperimentov pri vodenju kulturnih dejavnosti. Za obstoj in delovanje likovne scene je gotovo potrebna trajna vzpostavitev dejavne galerije s kakovostnim in odprto delujočim programom zunaj ustaljenega kulturnega sistema.
Galerija Bažato to vsekakor obeta. S preobrazbo formalno zadržanega funkcionalizma socialistične arhitekture v mednarodni standard bele galerijske kocke v treh nadstropjih domiselno predstavlja prostorske vidike te naloge. Razstavni prostor obeh nadstropij je zasnovan kot zaporedje med seboj povezanih oddelkov, kar omogoča premeščanje in sestavljanje razstavljenih predmetov, umetniških disciplin in usmeritev, da imajo snovalci in kustosi razstave dovolj telesnega in miselnega prostora za operativne ideje. Stopnice, obložene z braškim kamnom, edini za zdaj opazni razkošni element ureditve, se podaljšajo v zanimivo, čeprav ozko trikrako stopnišče, ki omogoča raznotere posege v prevladujoče krožno zaporedje razstavnih prostorov. To bo gotovo kraj številnih naključnih, načrtovanih, želenih in neželenih srečanj, ki so zanimiv preplet (temelj, podlaga, osnova, bistvo) družabne razsežnosti vsakega kulturnega dogodka. V gneči ob otvoritvah bi lahko nastale težave zaradi utesnjenega preddverja v pritličju, toda izkušen razstavljavec z bogatim opusom, kakršen je Ivo Prančič, je tudi to, tako kot vse druge prostorske značilnosti, znal izkoristiti za učinkovit, prav tu morda malce čustven in izpoveden uvod v postavitev slik v razstavnih galerijah zgornjih nadstropij. V okviru popolne prevlade javnih kulturnih ustanov, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, moramo v tako velikopoteznem projektu, kakršen je v Galeriji Bažato, nehote videti svojevrstno kritiko institucij.
Razstava del Iva Prančiča je odličen izbor za otvoritev galerije, kajti opus tega umetnika prinaša potrditev najrazličnejših slikarskih postopkov, značilnih za ne-mimetično umetnost, največji prispevek dvajsetega stoletja k vizualni kulturi. Njegov ustvarjalni nazor razumem kot sposobnost, da vse raznoterosti, ki so nekoč dejansko obstajale, ali celo zgodovino sodobnega slikarstva v trenutku umetniškega izoblikovanja, pa tudi vse tisto vmes, ponotranji in vrne svetu kot svojo vsebino in obliko. Težko se je upreti temu, da ne bi vsaj poskusili našteti vse, kar na njegovih slikah opazimo kot premišljen odmev: od ekspresivne slikarske geste do monokromatike, informela ali umetniškega informalizma, slikarstva polja, hard edgea, geometrične abstrakcije, Maljevičevih črnih kvadratov na črni podlagi, Opalkovih besedilnih nizov, letrizma, ekspresivnosti nove podobe in novega »divjega« slikarstva ali novega fovizma in tako naprej. Prančič je pripadnik rodu slikarjev, ki so morali v svojem poklicu desetletja poslušati o domnevni smrti slikarskega medija ob prelomu tisočletja ali dandanes pozabljenem abstraktnem slikarstvu, vendar so kljub temu uspeli in ostali aktualni. Posrečilo se mu je. Posebno učinkovita, pa tudi povedna za njegovo subverzivno, vseobsegajočo ustvarjalno strategijo, je metoda izvedbe slik na izrazito globokih podokvirih, dodatno naslonjenih na masivne skrite nosilce. Ko je slika obešena na steno, po zaslugi podkonstrukcije daje vtis, da lebdi v prostoru, to pa hkrati poudarja njen temeljni duhovni izvor in pripadnost razredu umetniških objektov. Prančičeve slike, ki vstopajo v prostor, so pravzaprav res slike-objekti, kar je še ena od pogosto uveljavljenih metod kontaminacije umetniških disciplin, s katerimi je ustvarjalnost v osemdesetih letih zaznamovala konec projekta avantgarde in uveljavitev tradicionalnih umetniških disciplin, katerih cilj je bilo ustvarjanje umetniškega objekta.
Na koncu naj izrazim upanje, da sem naštel dovolj dokazov, ki potrjujejo, da je nenavadno obvladovanje sinteze v ustvarjanju Iva Prančiča idealen slikarski vzorec našega časa in zato zadostno jamstvo prihodnosti in odprtega programa Galerije Bažato. V naši družbi je vedno premalo sodelovanja med kulturnim sistemom in zasebno iniciativo v kulturi kot vrnitvijo h kulturnemu modelu sodobne civilne družbe, ki je preživljala neskončen niz vojn in revolucij.