Leto 1893 štejemo kot začetek elektrifikacije rudnika, ko so v tovarni cinobra na desnem bregu Idrijce zasvetile prve luči, to je osem obločnic. Za pogon dinama in transmisije pri postroju za pridobivanje cinobra je služila Francisova vodna turbina, ki je obratovala do leta 1930 in se ohranila do danes. Običajno se takšna vodna turbina uporablja za srednje padce in srednje količine vode. Pri manjših padcih je izvedena kot odprta v jašku, pri večjih pa je zaprta v spiralni okrov. Opisana vodna turbina Francis ima najenostavnejšo konstrukcijsko izvedbo z navpično gredjo, prirejeno za montažo v odprti vodni jašek. Ohišje jaška širine 2570 mm je na eni strani izvedeno v obliki polkroga, z druge strani pa priteka voda po kanalu prek turbinske zapornice, s katero je mogoče v času čiščenja in popravil zapreti dotok vode iz kanala v turbino. Ta del z zapornico danes ne obstaja več. Drugi glavni deli so: ohišje (stator), v katerem so nameščene vodilne lopatice (24 kos), na turbinsko gred so pritrjene rotorjeve lopatice (22 kos), ter sesalna cev (ni ohranjena), v katero odteka voda iz rotorjevih lopatic. Voda priteka do statorja z majhno kinetično in veliko potencialno energijo. Pri pretoku skozi vodilne lopatice se del potencialne energije le delno spremeni v kinetično in ta se v rotorju izkoristi v obliki akcijskega tlaka. Ostali del potencialne energije pride v rotorju in se med lopaticami rotorja izkoristi v obliki reakcijskega tlaka. Na vodoravni gredi premera 130 mm je na eni strani stožčasti zobnik, ki ima zobe izdelane iz posebnega tropskega lesa gvajaka, na drugi pa vrvenica s štirimi utori. Turbino je leta 1891 izdelala tovarna Kolben & Co. Prag – Vysočan. Vrtilna hitrost turbine je bila 90 vrt/min, moč pa od 12,53 kW (16,8 HP) do 22,37 kW (30,0 HP) v odvisnosti od pretoka vode in padca.