Preprosto kubosno telo omarice zgoraj in spodaj obtekata venca. V spodnjega, podobnega plinti, so vsajene štiri noge, od katerih sta sprednji dve struženi iz masivne bukovine, zadnji pa preprosti kladasti. Nekoliko masivnejši zgornji venec je konveksno-konkavno profiliran. Čelo kabinetne omarice je izredno plitvo stopnjevano, saj lizeni na straneh komaj za spoznanje izstopata, vrata so nekoliko poglobljena, predala pa sta dvignjena nad prašnice za debelino tankega profila, ki ju obroblja. Vrata zakrivajo notranjščino z globjo nišo v sredini, okrog katere so razporejeni manjši predalčki. Marketerija z lažnimi prašnicami, ki navidezno delijo sicer celovite predalčke, daje vtis, da jih je dvanajst, v resnici pa jih je pol manj. Marketerija je razporejena tako po vsej vidni zunanji kot tudi notranji površini kabinetne omarice; najzahtevnejša in najbolj drobna je na čelu, nekoliko manj zapletena v notranjščini, najbolj preprosta na obeh stranicah; marketirana pa sta tudi oba venca. Prevladujejo geometrijski motivi, med katerimi se pojavljajo različni rastlinski. V samo središče vrat je postavljena antikizirajoča vaza, ki jo v koncentričnih pasovih obrobljajo trakovi, sestavljeni iz furnirjev različnih lesov. V sečiščih in na sredini trakove prekinjajo vstavki iz svetlega furnirja satenovine, v katerega so izžagane zelo tanke linije, ki so zapolnjene s kitom in ne, kot je sicer običajno s furnirjem drugega lesa. Marketerija na predalih je podobna, le da je zaradi omejenega prostora skromnejša. Lizeni sta prav tako zapolnjeni z razno trakasto ornamentiko in majhnimi geometrijskimi liki, najdemo pa tudi tehniko senčenja, ki poskuša ponazarjati kanelure. Stranice so v primerjavi s čelom precej bolj preprosto marketirane čeprav gre še vedno za zelo fino marketerijo. Površina je razdeljena v polja z različnimi trakastimi vstavki. V sredini zgornjega polja je rozeta v obliki mandorle. Svetel les furnirja pušpana je v izrezih prekinjen s temnejšimi deli furnirja iz rožnega lesa, kar ustvarja poseben ritem, ki na podlagi iz temnejšega orehovega furnirja pride še posebej do izraza. Notranji del vratc je nekoliko bolj preprosto marketiran brez drobljenja in zahtevnejših oblik, vendar kljub temu izveden dokaj minuciozno. Čela notranjih predalčkov so obrobljena s prečno postavljenim mahagonijevim furnirjem, trakast vstavek pa obroblja sredico, furnirano v izrezih z mahagonijevim in svetlim satenovim furnirjem. V celoti novo okovje je iz konca 19. stoletja, torej iz časa, ko je bila kabinetna omarica najbrž temeljito predelana.