Idrijski rudnik je sredi 19. stoletja (okrog leta 1850) zgradil železnico na konjsko vleko za transport rude od jaškov do topilnice - žgalnice. Za prevoz fine rude, kasneje predvsem za Čermak-Špirekove peči so se uporabljali veliki leseni tovorni vagoni, imenovani tudi konjski vagoni. To so bili dvoosni samoizpraznilni vagoni za tir širine 1000 mm. Zadnji vagon v kompoziciji je imel tudi zavoro in sedež, na katerem je sedel delavec, ki je zaviral. Prav takšen vagon se je ohranil in je najstarejši ohranjeni vagon konjske železnice v Sloveniji. Nosilnost zvrhano naloženega vagona je bila celo 2,5 ton. Vsak vagon je imel svojo številko, ker so ga ob prihodu v topilnico - žgalnico stehtali. Premer kolesa s sledilnim vencem je 665 mm, medosna razdalja 812 mm.