Umetnica Mojca Senegačnik, ki deluje tudi pod psevdonimom Mama F, ustvarja kolaže, ilustracije in vezenine, s katerimi subtilno – skozi abstrahirane motive – ali bolj neposredno, z apropriacijo podob iz množičnih občil, nagovarja aktualne družbene tematike.

Pri tem jo najbolj zanima kako se družbeni fenomeni pojavljajo v najbolj vsakdanjih stvareh, zasebnih rutinah in v medosebnih odnosih. Za svoj izraz, ki ga razume kot materializacijo procesa premišljevanja o perečih temah, pogosto uporablja reciklirane materiale, kot so cigaretne škatle, ovojni papirji, izrezki iz časopisov in podobno, iz katerih ustvarja osebne, nekakšne vizualne, dnevniške impresije, da si osmisli svoj položaj do sveta. Nagovarjajo jo teme, kot so oblike nadzora najbolj intimnih navad, recimo kajenja, kar je problematizirala v projektu Burning Desire (2019 – 2020), kjer je raziskovala, kako se skozi podobe skuša vplivati na odločitve ljudi. V zadnji produkciji se posveča feminističnim temam in ročnemu delu, pri čemer uporablja tehniko vezenja, s katero ohranja intimno vez s svojo babico, ki je nanjo kot ustvarjalko najbolj vplivala. Vezenje povezuje z emancipacijo žensk in na ta način pripoveduje zgodbe žensk, svojih prednic, iz časov, ko so bile pretežno brezpravne in javno nevidne, v družbenih procesih pa so sodelovale s prispevanjem ročnih del. Ročna dela za dom in gospodinjstvo v obliki osebne dote ali ročna dela, ki so jih izdelovale za prodajo, so pomenila tudi način njihove emancipacije in opolnomočenja, pogosto celo sredstvo za preživljanje družine.
Njihove pripovedi veze na veliko formatna platna kot reducirane, minimalne tekstovne zapise oziroma risbe, s katerimi obeležuje življenjske zgodbe žensk iz pretekle zgodovine ali iz umetničinega družinskega življenja. Mojca Senegačnik svojo umetniško prakso razume tudi širše, v kolektivnem delovanju ali skozi aktivizem. Dejavna je v mnogih skupinskih oz. skupnostnih akcijah in tudi pri organizaciji dogodkov izven galerijskih prostorov.

V projektu, ki ga je pripravila posebej za Likovni salon, naslavlja večopravilnost in hiperprodukcijo ter gledalko_ca vabi k upočasnitvi in počitku. Izhajajoč iz lastne izkušnje opravljanja več vlog hkrati, od administrativne, umetniške do aktivistične, kjer se zdi, da predah ni možen, ter ob občutku stiske zaradi aktualnih družbenih in političnih razmer, ki nakazujejo na sprejemanje normalizacije nasilja in nenehno prisotnost grožnje, umetnica poišče uteho v naravi ter pogled usmeri navzgor, v drevesne krošnje. Zaporedoma in že skoraj obsesivno jih fotografira, kot da je podoba drevesa preostala vez z nečim nedotakljivim, subtilnim, kar presega človeško bit. Umetnici drevo predstavlja metaforo preživetja in življenja, neme priče toka zgodovine in opazovalca sodobnosti. Fotografije, posnete s telefonom, odtisne na tekstilno platno, na katero veze verze rezijanske pesnice Silvane Paletti. Upočasnjen proces vezenja je zanjo nasprotje hipnemu fotografiranju s telefonom, večurno, počasno vezenje pa razume kot metodo prizemljitve, kontemplacije in umika od hrupa časa.

Postavitev v Likovnem salonu je zasnovana kot friz zaporednih fotografij in serija visečih tekstilnih odtisov, ki so postavljeni tako, da se lahko gledalka_ec med njimi sprehaja in se jih dotika. Celotna postavitev z enovito motiviko in monokromno estetiko deluje osredotočeno in predstavlja pravo nasprotje vizualni onesnaženosti javnega prostora.

Mojca Senegačnik (1971) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Redno razstavlja samostojne avtorske projekte in sodeluje na skupinskih razstavah. Je redna sodelavka KunstHaus produkcije pri Zavodu ljudski muzej Rogaška Slatina, kot soorganizatorka in soavtorica dogodkov pri projektu Hiša na hribu in v Društvu likovnih umetnikov Celje. V preteklih letih je delovala kot soorganizatorka razstav in različnih kulturnih dogodkov ter mentorica študijskih ustvarjalnih skupin za odrasle in mladino v Komnu, Štanjelu in Sežani. Leta 1994 je prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Kustosinja: Maja Hodošček
Besedilo: Maja Hodošček

Pokrajinski muzej – Center sodobnih umetnosti Celje
Podpora: Mestna občina Celje