Vabljeni na odprtje razstave v četrtek, 10. aprila ob 19. uri, v Galerijo sodobne umetnosti!

Razstava Umetno, naravno in ekosistem zaupanja raziskuje aktualne tendence na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije v slovenskem prostoru. Osredotoča se na eno najbolj kompleksnih, inovativnih in vznemirljivih področij sodobnega ustvarjanja – raziskovalno umetnost in robotiko.

Danes, ko dosežki visokih tehnologij vse bolj brišejo meje med naravnim in umetnim ter nakazujejo korenito preoblikovano prihodnost, se hkrati soočamo z naraščajočo negotovostjo in strahom pred njihovo zlorabo. Izrazito poglabljanje in širjenje kriznih situacij, krhkost miru in norm, ki urejajo stabilnost, ter nedojemljiva prisotnost okrutnosti skupaj z vse večjo usmerjenosti v zgolj dobiček te dileme še zaostrujejo. Razstava se zato nasprotno, z osredotočanjem na koncept povezanosti, sodelovanja in sožitja med stroji, biološkim življenjem in neživo naravo, usmerja v zaupanje. Idejo sobivanja, ki temelji na partnerskem in etičnem odnosu ter dojema svet kot skupnostni prostor prepletenosti vsega obstoječega, zasleduje skozi sedem umetniških del. Večinoma gre za instalacije, ki so nastale v zadnjih petih letih ali njihove nadgradnje, medtem ko deli Gladina Boštjana in Luke Drinovca ter Več dela naj opravijo stroji Dominika Mahniča predstavljamo premierno. Štiri prostore Galerije sodobne umetnosti naseljujejo veter, bismutov kristal, robot, ki nanaša barve, algoritmi umetne inteligence, fotosimbiotski ploski morski črvi, android, mikro roboti, vietnamski paličnjaki, robot paličnjak, robotski ploter itn.

Umetno, naravno in ekosistem zaupanja
STEFAN DOEPNER, BOŠTJAN DRINOVEC, MIHA GODEC, ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ, MAŠA JAZBEC, DOMINIK MAHNIČ, DMITRY MOROZOV (::VTOL::)
10. 4.−22. 6. 2025

Dosežki v razvoju visoke tehnologije premikajo meje in prinašajo nova razumevanja. Močno oblikujejo že sedanjost ter napovedujejo korenito preoblikovano prihodnost s povsem novimi razmerji na številnih ravneh. Napredek samoučečih strojev, ki so sposobni avtonomnega razmišljanja in odločanja, se odvija z nesluteno hitrostjo. S koristmi, ki jih prinaša, na eni strani navdušuje, na drugi pa predstavlja v luči političnih in ekonomskih interesov, nadzora ter nenehnih vojnih stanj negotovost, nezaupanje in novo grožnjo. Razmislek o odgovorni uporabi tehnologije je postal enako pomemben kot njen razvoj, če ne celo bolj. Posthumanistična misel, ki presega antropocentrično paradigmo razumevanja sveta ter poudarja nujnost obrata v našem odnosu do nečloveškega drugega, tudi do tehnologije, pa je postala bistvena. V knjigi Staying With the Trouble: Making Kin in the Chthulucene (Vztrajati s težavami: ustvarjanje sorodstva v htulucenu) Donna Haraway poudarja, da se nič ne ustvari, razvija ali spreminja samo od sebe, ker je vse okrog nas in skupaj z nami, vse, kar obstaja, povezano, prepleteno in vedno v sopostajanju z drugim. Ključno za sprejemanje odgovornosti in boljših odločitev je dojemanje vezi, s katerimi smo neločljivo povezani z drugimi, naj bo to rastlina, žival, neživa narava ali pa stroj, kot “sorodstvenih vezi” − ker predvsem tako razumljen odnos krepi medsebojno skrb, reševanje težav ter boljšo družbeno in pa okoljsko prihodnost.

Razstava Umetno, naravno in ekosistem zaupanja približuje koncept sobivanja, soustvarjanja in sopostajanja skozi umetniška dela, ki vključujejo robotiko. Z izborom del, v katerih se naravno in umetno povezujeta in združujeta ter so večinoma nastala v zadnjih petih letih v Sloveniji, se usmerja na dojemanje sveta kot skupnostnega prostora. V takšnem prostoru se identitete in obstoji oblikujejo skozi odnose in interakcije, ki namesto na izkoriščanju in zlorabi temeljijo na kompleksni dinamiki medsebojnega prilagajanja, podpornega delovanja in sožitja.

Avtor slik Dominika Mahniča (Več dela naj opravijo stroji, 2025) ni niti zgolj umetnik, niti le tehnologija, nastale so skozi tesno sodelovanje obeh. Čopičograf je umetnikova zadnja verzija njegovih strojev za ustvarjanje podob, ki vztrajno vleče poteze, nanaša sloje barve ali obriše čopič. Čeprav so zadaj algoritmi in umetnikova natančna navodila, se ta robot slikar zazdi kot osamosvojena entiteta, ki sicer sledi podatkom, a vpisuje v delo tudi v estetskem pogledu poudarjeno avtorsko sled − zlasti z naključnimi spremembami in specifično teksturo, ki jo vnaša v površino slik. V osrčju interaktivne instalacije Gladina (2025) Boštjana in Luke Drinovca sta fascinacija z naravo ter prefinjena koreografija, ki jo v medsebojnem prepletu oblikujeta stroj in veter. Ta vnaša v stroj aktivnost, ki jo določajo njegova jakost, smer in trajanje, na nek način mu daje “življenje”, ko preko vmesnikov sproža valovanje dvanajstih geometričnih plošč, ki tvorijo površino instalacije. Na drugi strani je aktivnost stroja tista, ki ustvarja vidnost sicer nevidnega naravnega pojava. Številni raziskovalci primerjajo rast določenih kristalov z razvojem in rastjo velikih mest, s čimer želijo osvetliti podobnosti v načinu, kako se kompleksni sistemi razvijajo. V delu Navigator (2021) Dmitryja Morozova stroj ustvarja z opazovanjem ponavljajočih se vzorcev bismutovega kristala. Svoj “navdih” črpa iz narave, ko fraktalne strukture kristala preoblikuje v fiktivne vizualne oblike, ki močno spominjajo na zemljevide. Zoran Srdić Janežič razvija skupaj s skupino strokovnjakov od leta 2019 projekt Biobot, katerega cilj je s kombinacijo bioloških, elektronskih, strojnih in podatkovnih komponent ustvariti hibridni organizem, ki se lahko giblje in ima kognitivne sposobnosti. Način premikanja in obliko biološkega robota določajo signali iz nevronskih celic in pa evolucijski algoritem, ki na podlagi signalov poišče in predlaga najustreznejšo obliko organizma za gibanje v določenem okolju. Z združevanjem in vitro in umetne inteligence nastaja nova oblika življenja, ki je vmes med umetnim in naravnim ter odpira, kot poudarja umetnik, številna filozofska in etična vprašanja, med katerimi je tudi vprašanje pravic tako ustvarjenih bitij. V ospredju instalacije Roscoffensis I/O (2023−24) Mihe Godca je simbiotsko razmerje ploskega morskega črva Symsagittifera roscoffensis z algo − črv alge zaužije, vendar jih ne prebavi, temveč gosti v sloju pod povrhnjico. Sožitje z algo mu omogoča lastno proizvodnjo kisika in hrane in s tem samozadostnost, zaradi česar je postal skupaj s sposobnostjo samoregeneracije predmet številnih znanstvenih raziskav. Skupaj z robotom, ki te od tri do pet milimetrske rastlinsko-živalske organizme “neguje”, instalacija vabi k razmišljanju o skrbi za drugega, skupnem delovanju ter krhkem ravnovesju v naravi. Z dosežki znanosti in tehnologije prihajajo v mrežo zavezništev v človeškem telesu med kolonije mikrobov tudi nanoroboti, mikrobiološki stroji in drugi umetni mikrodelci. Na prihodnost takšnega simbiotskega ekosistema v človeškem telesu se nanaša projekt Mikrobot V.4 Stefana Doepnerja, ki se na partnerske odnose med ljudmi, umetniki ter človekom in strojem osredotoča v glavnini svojega delovanja. Projekt temelji na ideji robota, ki bi bil sčasoma toliko pomanjšan, da bi lahko vstopil v človeško telo. Kaj bo s programiranimi entitetami, ujetimi v zanko neskončnosti, če človeka ne bo več, prevprašuje instalacija Osamljenost strojev (2024) Maše Jazbec, ki govori o samozavedanju, spominu in melanholiji tehnologije, ki ostane brez svojega ustvarjalca, namena in smisla. Jazbec, ki se osredotoča predvsem na interakcijo med človekom in roboti, na hibridna telesa ter prednosti, ki jih simbiotično razmerje med umetnim in naravnim prinaša človeku in drugim živim bitjem, si v projektu, v katerem android pogreša človeštvo, ne zastavlja več vprašanja, “kdo smo in kam gremo”, temveč “kdo ali kaj nas bo nasledil”.

Pokrajinski muzej – Center sodobnih umetnosti Celje
Kustosinja razstave: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik
Podpora: Mestna občina Celje