Ferdinand Avguštin Hallerstein – Liu Songling (1703 -1774) je znameniti astronom, rojen v Ljubljani, jezuitski misijonar, znanstvenik, izumitelj, matematik, kartograf in diplomat. Na Kitajskem je živel 36 let (v Peking je prišel leta 1739) in postal vodja cesarskega astronomskega observatorija. Kitajski cesar Qianlong mu je podelil naziv mandarina 3. stopnje. Poleg opazovanja zvezd in priprave koledarja je vodil delo pri izdelavi astronomskega inštrumenta za opazovanje zvezd v njihovem gibanju, sestavljenega iz obročev, ki je bil dokončan leta 1754, in je največji zvezdni opazovalnik na starem pekinškem astronomskem observatoriju. Med drugim je leta 1748 odkril tudi nov komet.

Kreativna srečanja med zvezdami

Ko je Kublaj Kan vprašal Marka Pola, zakaj mu je pripovedoval o vseh mestih, le o svojem rodnem ne, mu je ta odvrnil, da vsakokrat, ko opisuje kako mesto, pove kaj o Benetkah. Če bi jih imenoval in povedal vse, česar se o njih spominja, bi lahko Benetke izgubil. »Mogoče me je tega strah, saj se spominske podobe izgubijo, če jih zazidaš z besedami« je rekel Polo. Ti živahni dialogi med vélikim vladarjem iz Daljnega vzhoda in z domišljijo obdarjenim beneškim popotnikom, ki jih je pisatelj Italo Calvino tako prepričljivo ujel v umišljene zgodbe svojih Nevidnih mest, odsevajo očaranost soočanja dveh kultur, različnih v oblikah in barvah, a osupljivo sorodnih v temeljih vrednotah. Če sta Kublaj Kan in Marko Polo kljub poznanosti po vsem svetu še vedno le literarna in mitična junaka, pa imamo Slovenci in Kitajci resnične posameznike, ki so v skupno zgodovino zapisali, za nas nemara najpomembnejše srečanje Vzhoda in Zahoda, njune znanosti in umetnosti ter obe deželi povezali že tristo let nazaj. Mislimo na učenjaka Ferdinanda Avguština Hallersteina oziroma Liu Songlinga, slovenskega jezuita, ki ga je zahodni znanosti in umetnosti naklonjeni kitajski cesar Qianlong sprejel na dvor, ga postavil za enega vodilnih astronomov, kot poliglota in vsestransko izobraženega pa mu zaupal tudi diplomatske naloge. Dosegel je visoke časti in Kitajska, kjer je tudi našel zadnje počivališče,  je postala njegova druga domovina. Slovenija ga je pozabila.

Skozi umetniško vizijo vsestranske umetnice Huiqin Wang, ki je v njegovi usodi prepoznala del svoje, pa njegova podoba ponovno dobiva obrise. Slikarka, ilustratorka, ustvarjalka grafik in kaligrafije Huiqin Wang prihaja iz Nantonga na Kitajskem in že več kot trideset let živi in ustvarja v Sloveniji. Nase je opozorila že v osemdesetih letih, ko je v tisti čas vodilno slovensko grafiko s poudarjeno tehnično dovršenostjo in racionalizmom v uporabi oblik, pričela nevsiljivo vnašati poetičnost svojega domačega genius loci, kaligrafijo in stoletja stare postopke slikanja in tiskanja na ročno izdelan papir in tkanino.

Slovensko umetnost, ki je vso zgodovino nastajala na majhnem prostoru, kjer so se srečevale daljne poti iz Severa, Juga in Vzhoda, so vedno soustvarjali popotniki, bežni, še bolj pa tisti, ki so tu našli svoj drugi dom. Huiqin Wang je nedvomno očaral ta svojski konglomerat velikih slogov Zahodne Evrope in dediščine lokalnih ustvarjalcev, saj je počasi zavzemal svoje mesto v  ikonografiji in likovni percepciji, značilni za tradicionalno kitajsko umetnost.  Nič manj, ali še bolj, so slovenske ljubitelje umetnosti osvojile na pol abstraktne podobe skoraj pravljične narave, prosojne barve in do znaka izčiščeni pomensko bogati simboli. Tudi zato je bila še posebej uspešna na področju ilustracije, ko se je lahko predala svoji domišljiji in včasih komaj opazni nostalgiji.

Huiqin Wang se vseskozi zaveda, da njeno osebno in  poklicno življenje usodno določata dve domovini in dve kulturni tradiciji, tudi različni umetniški izkušnji, ki ju v zadnjem času vse bolj uspešno združuje v pomensko in formalno nov predstavni svet.

Zadnji projekt »Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu« je rezultat umetničinega nekajletnega dela in svojska sinteza strastnega brskanja po arhivih za stvarnimi podatki o učenjakovem življenju in delu na Kitajskem, ter izrazito umetniška pripoved o človeku dveh domovin, v katero je vpletena tudi njena osebna zgodba, slovenske slikarke iz Kitajske.

Slikanica je prva dvojezična zgodba o Hallersteinu, s priročnim slovarčkom, predvsem pa s sijajnimi ilustracijami, v katere so vključeni zemljevidi in astronomove risbe po izvirnih dokumentih. Slikovite celostranske podobe, kjer se ne srečujejo samo temeljni principi tradicionalnega kitajskega slikarstva in sodobni pristopi, ki koreninijo tudi v njenem šolanju v Ljubljani, razkrivajo pravo enciklopedijo nekega prostora in časa, saj poleg mogočnega Kitajskega zidu, cesarske plače z množico dvorjanov, observatorija, celo Konfucija, najdemo številne nadrobnosti, kamor je likovna pripovedovalka skrila svoja posebna sporočila. Med njimi so posebej nenavadni angeli, s katerimi je poselila nebo nad Kitajsko, so simbol Hallersteinove vere, obenem pa nebeški glasniki, ki imajo v rokah običajno glasbila, zato jih je Huiqin Wang povezala z glasbo, ki je na Kitajskem starodavna in cenjena umetnost. Najbolj intimna podoba v knjigi  je nedvomno noč v Ljubljani s stolnico in Zmajskim mostom. Nebo je polno zvezd, ki jih je Hallerstein opazoval tam daleč v Beijingu in morda mislil na Slovenijo. V takih nočeh, ko se vse umiri, se tudi naša umetnica z domotožjem zazre v zvezdnato nebo in se spominja svoje prve domovine. Takrat še bolj občuti bližino slovenskega učenjaka, v senčni podobi skoraj prepozna njegove poteze, ki jih mora naslikati in pripovedovati naprej o Hallersteinu, o drugih ljudeh in krajih … o Kitajski, a o njej le po malem in skozi druge zgodbe, da njena podoba ne izgine.
Judita Krivec Dragan