Razstava je prostorsko zelo omejena, zato lahko vso svojo bogato zgodovino predstavljamo bolj na simbolični ravni.

Simboličen je že začetek, ko na eni strani predstavimo domovino indoevropejščine in vse jezike, tudi slovenskega, ki so se iz nje razvili, temu nasproti pa pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani kot slovenske knjižne zakladnice, na drugi strani pa prostor, ki je postal domovina Slovencev, njemu nasproti pa pročelje slovenskega parlamenta, v katerem se ti danes politično izražajo.

Poglavitne realije, se pravi politične, gospodarske in kulturne fenomene različnih obdobij, prikazujemo v sliki (predvsem zemljevidih) in besedi na eni od sten, njej nasproti pa t.im.imaginarij, mite in simbole, v katere so (in to počno še danes) Slovenci pretvarjali resničnost.

Duha časa, od začetka "nastajanja" Slovencev do današnjih dni, prikazujejo štiri projekcije v sredini razstavne dvorane, ob njih pa se vrstijo vitrine s predmeti, ki so izbrani tako, da predstavljajo simbole vsakokratnega resničnega sveta. Vsi ti nivoji pripovedi med seboj komunicirajo in se dopolnjujejo.