V prvih dneh novembra so skozi Maribor vozili vojaški transporti z vojaki, ki so se vračali s front. General Rudolf Maister je moral preprečiti izgrede in plenjenje. Skozi Maribor bi se naj peljalo več sto tisoč vojakov. Na mariborski železniški postaji so postavili vojaško kuhinjo, kjer je 130 žena pripravljalo obroke v dveh izmenah nepretrgoma tri tedne

Mariborski mestni svet je Narodnemu svetu za Štajersko predlagal ustanovitev Schutzwehra, ki bi naj kot enota mestnega sveta, ohranjal red v mestu in varoval imetje meščanov pred ropanjem. Zaradi takrat še maloštevilnega slovenskega vojaštva v mestu so dr. Karel Verstovšek, dr. Fran Rosina in general Rudolf Maister sprejeli predlog nemškega mestnega sveta, a pod pogojem, da se podredi poveljstvu generala Maistra, denarno pa ga bo vzdrževalo mesto. Nemška stran je načrtovala, da bo lahko z ustanovitvijo Schutzwehra ob prvi priložnosti ponovno osvojila vojaško oblast v Mariboru. Sedež Schutzwehra ali Zelene garde je bila Dravska vojašnica, njen poveljnik pa je postal podpolkovnik Albert Kodolitsch. Schutzwehrovci so dobivali iz mestne blagajne plačo 5 kron na dan, oficirji pa 15 kron, zato so se njihove vrste množile. Že čez nekaj dni so imeli tri bataljone po 400 mož. Schutzwehrovci so po Maistrovih ukazih začeli stražiti določene objekte v mestu. Na koncu jim je general Maister iz taktičnih razlogov prepustil skoraj vsa stražarska mesta, v svojih rokah pa obdržal najvažnejša: vojašnice, glavno železniško postajo in municijska skladišča, še posebej skladišče v Bohovi pri Mariboru. S predajo stražarskih mest je ukanil Schutzwehr, kajti oslabil je njegovo udarno moč. Plača schutzwehrovcev je bila višja od plače Maistrovih prostovoljcev. Da bi okrepili dotok prostovoljcev in pomnožili Maistrove čete, je Narodni svet za Štajersko povišal plače Maistrovim častnikom in vojakom. Denar je zagotovila Posojilnica v Mariboru. Dr. Franjo Rosina, ki je bil tudi predsednik posojilnice, je odločitev utemeljil: »Denar je slovenski; če nam pomaga rešiti, kar se rešiti da, je prav, če ne, gremo pa tako mi vsi in denar …« Mariborska posojilnica je za potrebe slovenskega vojaštva nakazala dva milijona kron.

General Rudolf Maister je 9. novembra 1918 v slovenščini in nemščini objavil obvezujoči mobilizacijski razglas. Mobilizacijska mesta so bila v Celju in Mariboru. Zglasiti so se morali moški rojeni med letoma 1879 in 1900. V razglasu je zagrozil, da kdor se ne bo do 18. novembra odzval mobilizaciji, ga bodo imeli za dezerterja in bo kot izdajalec domovine najstrožje kaznovan. Določil je, da naj razglas preberejo v cerkvah, prav tako ga naj razširjajo vsi zavedni Jugoslovani. Maistrova mobilizacija je bila uspešna. 21. novembra 1918 je bil ustanovljen Mariborski pešpolk. Okrog 2000 možem v štirih bataljonih je poveljeval podpolkovnik Avgust Škabar. V Celju je bil ustanovljen Celjski polk, ki je štel okrog 1100 mož. Sredi novembra je nastal Tržaški bataljon.

Takoj po zaprisegi pripadnikov Mariborskega pešpolka 21. novembra 1918 je general Rudolf Maister povabil v svojo pisarno vodilne člane Narodnega sveta in višje častnike. Razkril jim je svoj načrt razorožitve Schutzwehra - Zelene garde. Med schutzwehrovci je imel svojega zaupnika, ki ga je dnevno obveščal o razmerah in načrtih Zelene garde. General Rudolf Maister je za uspešno razorožitev Zelene garde Maribor operativno razdelil na štiri odseke, po dva na vsakem bregu Drave. Poveljnike vseh štirih enot je poklical k sebi, jim izdal navodila in jih zaprisegel. V oklici mesta je razpostavil topove. Akcijo so pričeli 23. novembra ob 4. uri zjutraj. General Rudolf Maister je z nekaj častniki in policijskim komisarjem dr. Ivanom Senekovičem odšel v telefonsko centralo v glavni pošti na današnjem Slomškovem trgu. Za časa akcije je bil prekinjen ves telefonski in telegrafski promet v Mariboru. Razorožitev Zelene garde je bila popolna in je trajala le 47 minut. Po mestu so bili zjutraj nalepljeni plakati v slovenščini in nemščini z razglasom generala Maistra o razpustitvi Schutzwehra z zahtevo, da morajo nekdanji schutzwehrovci oddati orožje in drugo vojaško opremo. Poveljnika Schutzwehra podpolkovnika Alberta Kodolitscha je zjutraj na kolodvoru, ko se je z vlakom pripeljal iz Gradca, kjer se je na vojaškem poveljstvu dogovarjal, kako bo razorožil Maistrovo vojsko, pričakala Maistrova enota in mu izročila odpustnico.