SI

/

EN

Miklavž

SVETI MIKLAVŽ



Pri nas in na krščanskem vzhodu ter zahodu je sv. Nikolaj, ki mu pri nas pravimo Miklavž, izjemna pojava. Je eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom, ki ga ima 6. decembra, sam ali v spremstvu hodi naokrog in jim prinaša darove.



Sv. Nikolaj se je rodil med letoma 280 in 286 v grškem Patrasu. V duhovnika ga je posvetil njegov stric, ki je bil škof. Starše mu je pobrala kuga, podedovano premoženje pa je razdelil med reveže. Ko se je v Miri izpraznil škofovski sedež, se niso mogli zediniti o novem škofu, zato so sklenili, da bo škof tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi vstopil v cerkev. To je bil Nikolaj, ki je bil na romanju v Sveto deželo in o tem ni nič vedel. Zaradi svojega zavzemanja za vero so ga leta 310 vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo kot državno vero, se je škof vrnil v Miro. Umrl je v visoki starosti.



Legende sv. Miklavža oz. sv. Nikolaja predstavljajo kot velikega čudodelca in mogočnega zavetnika. Po eni legendi naj bi tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode tako, da jim je skozi okno porinil tri kepe zlata in jim priskrbel potrebno doto. Morda od tod izhaja šega, da otrokom ponoči pušča darove v nastavljenih posodah, ponekod v čevljih, copatih, košarah ipd., na podobah pa s seboj nosi tri jabolka (tri kepe zlata). Zato so poleg orehov jabolka obvezen del darila.



Sveti Miklavž se tako – kot tudi na primer sv. Lucija – pojavlja v zimskem času zato, ker je ta čas po arhaičnih pojmovanjih obdobje duhov. Na zemljo se vračajo predvsem duhovi prednikov. Vsa ljudstva so nekoč verovala, da se v določenih časih v letu vračajo iz onostranstva duhovi rajnih in obiskujejo svoje domove. Marsikje so bili moški združeni v posebne zveze, ki naj bi ohranjale stike z mrtvimi, tako da so se našemili, in duhovi so se utelesili v njih. Našemljenci so imeli dvojno vlogo – po eni strani so bili zlobni, po drugi pa so prinašali blagoslov za novo leto.


Cerkev je imela v prvih stoletjih velike težave z našemljenci, duhovščina je bila z njimi v sporih, nato pa je Cerkev uvidela, da je bolje, da poganske šege pusti, dala pa jim je krščansko preobleko. Sv. Miklavž je začel deliti darove in je postal ljudski dobrotnik, našemljenci pa so se spremenili v parkeljne. Postali so Miklavževi spremljevalci in izvrševalci kazni nad porednimi otroki.



Miklavž se tako našemljencem pridruži šele po 12. stoletju, ni jih kaj preveč krotil, jih je pa spremenil v hudobne duhove ali v krščanskem smislu v hudiče.



Prvi zapis o miklavževanju na Slovenskem sega v l. 1839, v knjigi Miklavžev večer na Kranjskem Josepha Buchenhaina. Miklavževanje se je verjetno razširilo iz »gosposkih« mestnih hiš na podeželje in se zelo zakoreninilo. Izkoreninil ga ni niti povojni socialistični režim, še zlasti ne na deželi. Anketa Inštituta za slovensko narodopisje iz leta 1974 je pokazala, da je Miklavž takrat še hodil skoraj po polovici anketiranih krajev. Po osamosvojitvi je šega znova zelo oživela.



Miklavž je oblečen po zgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo haljo ima oblečen mašni ali večernični plašč. Na glavi nosi mitro, na zadnji strani mitre sta pritrjena dva trakova, ki padata čez rame in naj bi označevala Staro in Novo zavezo. V roki Miklavž drži škofovsko palico, v drugi roki pa ima včasih knjigo, v kateri z zlatimi črkami piše, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so naredili poredni otroci. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado, roke pa mu pogosto tičijo v belih rokavicah.



Svojo priljubljenost lahko Miklavž prav gotovo pripiše temu, da otrokom prinaša darila. Zelo se je razširila navada, ki je bila med svetovnima vojnama v mestih skoraj obvezna, in sicer, da otroci Miklavžu pišejo. Miklavževa darila so bila v preteklosti preprosta: orehi, jabolka in znamenita šiba. Poredni otroci so včasih dobili samo šibo. V resnici naj bi šiba prenašala življenjsko, vitalno moč, kar tudi razloži šego tepežkanja, ko naj bi se vitalna sila prenesla na človeka. Torej je šiba, še posebno pozlačena, simbolično darilo, ki ga ni bilo odreči niti porednim otrokom.


Mestni otroci so bili kmalu deležni igrač, razmere pa so se tudi na podeželju začele spreminjati že v začetku 20. stoletja.



»Sveti Miklavž sem jaz z belo brado,


Škofovo kapo in palico v roci;


Kamor pridem, vse vidi me rado,


Zlasti veseli so me otroci.



Kdor je priden doma in v šoli,


Nima igrač in norosti le v glavi;


Ne preklinja, ne laže nikoli,


Rad ga imam, on naj le nastavi.



Hrušek mu v škornje denem po noči,


Jabolj, orehov za ves teden;


Brezovko najde, ko dan napoči,


V škornju svojem, kedor je poreden.



Včasih pa pridem po dnevu tudi,


Pridnim se roka moja odpira;


Zad za menoj pa parkelj hudi


V koš poredne otroke pobira.«


(Josip Stritar)

Informacije

Naslov:

Ulica heroja Tomšiča 5, 2000 Maribor

Telefon:

+386 2 235 26 00

E-pošta:

osebje@muzejno-mb.si

Odpiralni čas

Ponedeljek

08:00 - 17:00

Torek

08:00 - 17:00

Sreda

08:00 - 17:00

Četrtek

08:00 - 17:00

Petek

08:00 - 17:00

Sobota

09:00 - 12:00

Vstopnina

Odrasli

3 EUR

Študenti

2 EUR

Otroci

2 EUR