Slikar, kipar, performer in vsestranski umetnik Armando Marrocco (1939, Galatina) se je leta 1962 iz južnoitalijanske Apulije preselil v Milano, kjer je ostal do danes. V umetniške kroge ga je iniciral vplivni italijanski slikar in utemeljitelj spacializma Lucio Fontana. Marrocco je od 60. do 80. let sodeloval z mnogimi vidnimi imeni, bil soustanovitelj in član italijanskih umetniških skupin, performer, ki se je poigraval z ognjem etc. Nanj sta vplivala francoski kritik in filozof Pierre Restany ter umetnik Yves Klein, utemeljitelja novega realizma. V svoji bogati karieri je vitalni italijanski bard realiziral številne projekte na prostem, v sodobnih galerijskih prostorih, a prav tako v cerkvah in samostanih po Italiji. Gostoval je na Beneškem bienalu in za svoj doprinos k sodobni italijanski umetnosti prejel številne nagrade.

Razstavo v Lapidariju, kjer se nizajo dela v razponu od 60. let 20. stoletja do danes, bi lahko označili za mini retrospektivo. Narejena iz raznovrstnih materialov naravnega in umetnega izvora, ki jih umetnik senzibilno oblikuje, kombinira in prilagaja svoji viziji, jih povezuje mediteranski čut za lepoto. Zrcalijo avtorjevo navezanost na sončne in morske predele, na citate arhaičnih civilizacij in humanistična, skoraj platonistična sporočila, ki so razvidna že v naslovih nekaterih del. Kljub konceptualističnim in postmodernističnim prvinam, se nam Marrocco prikazuje kot klasik in spreten obrtnik, kot čuteč individuum in estet, ki prisluškuje kozmičnemu stvarstvu, se mu čudi in dopušča, da zasije skozi barvit, optimističen izraz. Ob upoštevanju materialnih, vizualnih in vsebinskih dimenzij posamezne umetnine nam posreduje zgodbe, ki se tudi ob tokratni postavitvi srečujejo v konkretnem poletju in kraju. Slišimo, vidimo in dojemamo jih kot vznemirljive privide, simbole in arhetipe, ki jadrajo zunaj našega subjektivnega doživljanja časa in prostora.