Eszter Katalin ustvarja video dela in instalacije. V svoji praksi iz queer in feministične perspektive obravnava vsebine, povezane s političnimi antagonizmi in družbenimi boji, ter se sprašuje, v kakšnem odnosu so do vizualnega. Zanima jo, kako se družbena vprašanja in identitete pojavljajo znotraj reprezentacije in kako se skozi vidno polje udejanjajo mehanizmi izključevanja, označevanja in vzgoje. To ji predstavlja izhodišče za razvijanje drugačnih oblik pripovedovanja, predvsem zgodb, ki se dotikajo družbenega položaja žensk v specifičnih zgodovinskih kontekstih. V delu Mary in Red (2018) je obiskala zapor v kraju Márianosztra na Madžarskem, v katerem danes zaporniki po naročilu države izdelujejo bodečo žico za evropske meje. Ta isti zapor je bil v preteklosti prostor, kamor je madžarska oblast zapirala komunistke in borke proti fašizmu in jih skušala prevzgojiti skozi delo in molitev. Umetnica preko raziskovanja arhivov sledi glasu namišljenega lika, ki pooseblja številne zapornice in preinterpretira njihovo zgodbe z gestami spominjanja. Preizpraševanje potencialnosti gest in neverbalnega sporazumevanja se izrazito pojavlja tudi v njenem zadnjem delu I Hold You and You Hold Me, ki je predstavljeno v Likovnem salonu. Film je bil najprej zasnovan kot dialog med dvema ženskama, ki bi preizpraševali skrb znotraj lezbičnega odnosa, vendar se je skozi proces raziskovanja preoblikoval v raziskovanje možnosti uprizarjanja tega pojma, ki ga prvenstveno povezujemo z nečim pozitivnim. V videu je pojem skrbi opredeljen skozi drugo optiko, kot subtilno obliko delovanja oblasti, ki se kaže v najintimnejših razmerjih. Skrb je izrazito relacijska; je oblika vezi z drugim. Skozi koreografijo teles treh protagonistk filma umetnica poskuša artikulirati vprašanje, kako lahko podoba uprizori večplastnost pojma skrbi, kako se le-ta vpiše v gibljivo sliko in kakšno relacijo zavzema do gledalca. Odnos, ki se oblikuje skozi skrb, ni nujno vselej izraz bližine, ampak se skozi skrb za drugega lahko kažejo tudi oblike podrejenosti in odvisnosti. Umetnica v filmu pokaže raznolike plasti skrbi skozi samo produkcijo nastajanja dela. Prikazuje proces snemanja, ko se nastopajoče – Alazne Lastra, Camila Téllez in umetnica – izmenjujejo pred in za kamero ter druga drugo režirajo, usmerjajo in nadzirajo. Izvajajo različne vaje, s katerimi preverjajo, kako biti skupaj. Instalacija v Likovnem salonu gledalca vodi skozi posamezne afektivne atmosfere. Prizori intimnih situacij, kjer opazujemo previdno približevanje, preverjanje, prepuščanje in sprejemanje drugega, se prepletajo z izrazi dvoma, nejasnosti, strahu in zasičenosti, hkrati pa tudi želje po nadzoru in obvladovanju situacije.

Eszter Katalin (Budimpešta, 1991) živi in dela na Dunaju in v Bilbau. Zaključila je podiplomski študij iz kritiških študij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njeno delo je bilo predstavljeno na festivalih, kot so festival Diagonale – Festival des österreichischen Films v Gradcu, 17th Filmmor International Women’s Film Festival on Wheels v Istanbulu in drugi. V letu 2019 je bila rezidentka v centru za sodobno umetnost Tabakalera v San Sebastianu. Trenutno je rezidentka v centru za umetniško produkcijo BilbaoArte v Španiji.