Na razstavi je predstavljeno scenografsko delo Maksa Kavčiča v mariborski Drami, ljubljanski in mariborski Operi. Po drugi svetovni vojni je na vse tri poklicne odre vpeljal svoj likovni jezik in barvit stil, ki marsikdaj sovpada z njegovim sočasnim likovnim opusom. Pregledna razstava je spremljevalka predstavitve biografije (4. junija 2019 v Slovenskem gledališkem inštitutu), ki jo je o očetu napisala Metka Kavčič in razstave o scenografiji Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991 v Narodni galeriji.

Maks Kavčič (Zgornji Porčič, 1909 – Maribor, 1973), slikar, restavrator in scenograf je leta 1937 diplomiral pri Marinu Tartaglii na zagrebški likovni akademiji.

Po vrnitvi v Maribor je sprva poučeval na učiteljišču, zatem pa na likovnem oddelku Pedagoške akademije. Že pred drugo svetovno vojno je sodeloval v gledališki skupini Frana Žižka in Jožeta Babiča na ljubiteljskih odrih v Mariboru. Po vojni pa se je uveljavil kot scenograf poklicnih gledališč, sprva na odru Mariborske drame, nato pa v ljubljanski in mariborski operni hiši. Ustvaril je scenografije za 65 predstav, večinoma z režiserjem Hinkom Leskovškom. Uspešno scenografijo za Borodinovega Kneza Igorja (1965) so sedem let po avtorjevi smrti obnovili na odru ljubljanske Opere. Leta 1970 je bil za slikarski opus nagrajen z nagrado Prešernovega sklada.

Maks Kavčič je v scenografiji razvil lasten izrazni stil. Nekoč je zapisal, da mora scenografija nujno nastajati v »skupnem prizadevanju režiserja in scenografa.«* Osnova za nastanek njegovih scenografij pa je bil tloris, iz katerega je prizorišče zraslo v višino.

Bil je scenograf predvsem klasičnega opernega repertoarja. Nekaj opernih prizorišč je stiliziral skladno z dobo, v kateri so nastala (Mozart Figarova svatba, 1955). Na zapovedan tip plastične scenografije po drugi svetovni vojni se je odzval z lastno interpretacijo stavb s poševnimi in ukrivljenimi fasadami (Charperntier Luiza, 1951). Nato pa je stavbno maso vedno bolj votlil in razvil tip skeletne scenografije (Dvořák Rusalka, 1957). Paličaste, prevotljene konstrukcije so kazale podobo arhitekture iz realnega sveta (paviljone, ograje, notranjščino in zunanjščino). Kot dekoracijo je v votle prostornine dodajal vibaste izpeljanke svojega monograma MK. Nekaj scenografij je postavil na skoraj praznem prizorišču, za scensko ozadje pa uporabil projekcije (Kogoj Črne maske, 1957).

V slogu, ki značilen za njegov slikarski opus, je postavil prizorišče Wolf-Ferrarijeve Zdrahe na trgu (1963). V ekspresivnih, barvitih scenskih podobah je na odru uveljavil razgibano domišljijo, fantastičnost in slikovitost.

*»Pogovor ob premieri.« V: GL Opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, Aleksander Porfirjevič Borodin: Knez Igor, št. 3 (1964/65), str. 126–127.

Avtorica razstave: Ana Kocjančič
Strokovna sodelavka: Metka Kavčič
Tehnično oblikovanje in postavitev razstave: Andrej Ovsec
Oblikovanje grafičnih elementov razstave in projekta Prostor v prostoru: Andrej Stražišar
Produkcija razstave: Slovenski gledališki inštitut (v okviru spremljevalnega programa razstave Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991)

Lepo vabljeni!