V novih razstavnih prostorih Galerije Božidar Jakac predstavljamo tri mednarodno uveljavljene sodobne umetnike, ki živijo in delujejo na širšem področju Gorice; Franca Duga (1941), Roberta Kusterleta (1948) in Giorgia Valvassorija (1947). Razstava DKV. Dugo Kusterle Valvassori. Tri zgodbe z meje, predstavlja v zadnjih dveh desetletjih nastalo, slogovno in vsebinsko povsem različno, likovno produkcijo umetnikov, ki se tokrat prvič predstavljajo skupaj v triu. Razstava je nastala v čezmejnem projektu Pilonove galerije Ajdovščina in ERPAC – Ente Regionale per il Patrimonio Culturale della Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia.

Ideja, da bi združili tri umetnike, ki se tako razlikujejo po značaju, načinu dela, oblikah izražanja in celo v tem, kako pojmujejo umetnost, a ki jih označuje skupen prostor ob meji, vzbuja v nas razmislek o tem, ali jih lahko primerjamo in najdemo sorodno napetost, podobno težnjo po videti dlje, onkraj meje, ki jo sami pojmujejo kot izziv in je zanje torej prej povod za širitev kot omejitev.

Delo vsakega od treh so večkrat postavili v odnos z mejo: v zapisu o delu Franca Duga je Marco Goldin omenil »mejo kot eksistenčno stanje«; Giorgio Bonomi je v razmišljanju o umetniškem razvoju Giorgia Valvassorija povedal, da »živeti in delati v prostoru ob meji je močno zaznamovalo njegovo delo, kot tudi njegovo življenje«; Roberto Kusterle je sam v intervjuju priznal, da je prostor, kjer živi, pomemben, ko je govoril o »močni srednjeevropski dediščini, določenem tipu vizije, o uporabi goste črnine [...]. Zgodovina nam še teče v žilah«.

Zgodba Franca Duga se začne z zgledom z vzhoda, na začetku svoje slikarske in graverske kariere ga slikar in grafik Jiří Anderle ni prevzel nič manj kot Rembrandt. Dugo občuduje preciznost in včasih neusmiljenost črte, s katero češki umetnik razišče najtemnejše plati človeštva v dimenziji izven časa, ter njegovo drznost, ko brez prikrivanja in brez cenzure na nadrealističen način razkrije resnico, ki je včasih tudi grozna; pri Rembrandtu opazuje tehniko, mojstrsko podajanje luči in senc, sposobnost psihološkega poglabljanja, in to Dugo ponovi v svojem delu, začenši z avtoportreti, ki v teku njegovega življenja registrirajo minevanje časa.

Fotografija v delu Roberta Kusterleta postane sredstvo, ki izbriše vse meje med resnico in pretvarjanjem oziroma ju tako pomeša, da ni več mogoče razločiti, kaj je realno in kaj ni, in ju spremeni v to, kar bi lahko bilo. Rdeča nit povezuje delo iz preteklih let s sodobnim tako z vidika tehnike kot z vidika vsebine: avtorja očara odnos med človekom in naravo. Narava pride naproti umetniku skoraj naključno, ko se sprehaja ob morju ali reki. Narava je v tem primeru zemlja, voda, kamni in vse, kar voda prenaša in lahko tudi delno spremeni v primerjavi s tem, kar je bilo v začetku, in na ta način sugerira nove svetove, nove zgodbe.

Kar ponuja Giorgio Valvassori, je igra nasprotij, za katero izbere elemente, materiale in oblike, ki so vezani na bistvenost geometrije in prostora, blaga in lesa, železa in svinca. Oblike prikličejo v spomin situacije, predmeti interagirajo s prostorom in gledalcem, kipi in instalacije spodbudijo drugačno percepcijo, ki destabilizira zdravo pamet tako, da zoperstavi videzu realnost vsakdana in se pri tem igra z antinomijami, ironijo in dramo, lahkotnostjo in težkostjo, pojmom in materialnostjo, z dvoumnostjo nasploh.

Franca Marri

(iz kataloga razstave)

--

Roberto Kusterle, Nočni let, 2012 pigmentni tisk na bombažnem papirju, 95 x 100 cm