Slikar Anton Gvajc (1865 – 1935) je predstavnik poznega realističnega slikarstva. V začetku 20. stoletja je bila realistična slikarska tradicija tudi pri nas podvržena najrazličnejšim slogovnim novostim, vendar so Gvajčevo ustvarjenje vsi »izmi« obšli v velikem loku. Maribor, kamor se je kakor številni drugi Primorci umaknil pred grožnjo prve svetovne vojne, je zaznamoval zadnjo tretjino njegovega življenja. Aktivno se je vključil v mariborsko kulturno življenje in bil nekaj časa predsednik kluba »Grohar«, prvega umetniškega društva v mestu, ki je povezovalo umetnike in organiziralo prve likovne razstave. Bil je tudi profesor na mariborskem učiteljišču in kot tak prvi mentor številnim mladim likovnim talentom. Gvajc je svojo izobrazbo pridobil na študiju slikarstva na dunajski akademiji in na specialki za zgodovinsko slikarstvo. Sprva se je loteval portretov in bil na Goriškem kmalu cenjen portretist. Ostajal je zvest akademskemu načinu upodabljanja z barvno omejenim, zamolklim koloritom, precizno konturno linijo in natančnim povzemanjem detajla, kar je zadovoljevalo meščanski okus njegovih strank. Kasneje se je posvetil skoraj izključno krajinam in tihožitjem, ki so polnili goriške in kasneje mariborske meščanske salone in v katerih se je pogosto zatekel v romantične in dekorativne sheme. Sentimentalnost in romantični vzgibi so opazni tudi v njegovih številnih krajinah. V mariborskem obdobju je odkril gore in na številnih izletih upodabljal gorske motive z vzhajajočim ali zahajajočim soncem in s posameznimi človeškimi postavicami. Tudi ta dela se vključujejo v našo splošno sliko o Gvajčevi umetnosti, ki premore le malo inovativnosti in se raje omejuje na naučene slikarske prijeme. Umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik je v Gvajčevem katalogu (UGM, 1986) zapisala: » Primerjava s sočasnimi skicami nas navaja na misel, da so končni izdelki nastajali med ateljejskimi stenami. Skicam je slikar kasneje dodajal ali pa odvzemal. Predvsem je po svoje vkomponiral v krajinsko kuliso figure, ki so v primerjavi z mogočnim gorskim svetom vselej neznatne… ter nas znova in znova prepričujejo o slikarjevem romantično zasnovanem konceptu.«