Slikar Oton Polak pripada prvi generaciji študentov novoustanovljene slovenske Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Po odjugi v umetnosti, ki počasi sledi letom informbiroja, starejša generacija slovenskih slikarjev − Polakovih akademskih učiteljev − ponovno vzpostavi vez s predvojnim barvnim realizmom. Problematiziranje načel barvnega skladja in kontrastov je slovenskemu slikarstvu odprlo nove možnosti. Tako je barvna analiza soodvisna od motiva, ki je zreduciran na bistvene strukturalne lastnosti, postala tudi Polakova slikarska maksima. Geometrijska stilizacija, ki je zaradi povsem razvidnih predmetnih izhodišč ne moremo primerjati z geometrijsko abstrakcijo, predstavlja postaje na njegovi poti k dosledni strukturalni urejenosti slikarske ploskve, temelječi na nosilnem ogrodju vertikal in horizontal. Ker so Otona Polaka vznemirjali predvsem formalni problemi slikarstva, je njegov motivni izbor razmeroma skromen. Posebno mesto v tem izboru imajo ladje. Slikovitost starih ladij z dimniki in jambori je pritegnila slikarja, da je s pomočjo vse intenzivnejše barvne gradnje povezal morje, ladjo in ozadje v celoto. Raster horizontal in vertikal, ki oklepajo spekter modrih odtenkov z drobno rdečo intervencijo, spreminja realno predmetnost v njeno koloristično projekcijo.