Postopek s kontaktnim kopiranjem je stara fotografska tehnika, pri kateri so fotografi v začetku (v temnici) material, občutljiv za svetlobo, ročno nanašali na nosilec (papir). Sčasoma so industrijsko pripravljene papirne nosilce pred uporabo le senzibilizirali. Na nosilec so položili negativ, ju skupaj vložili v kopirni okvir in ga skozi negativ za nekaj minut osvetlili na močni dnevni svetlobi. Fotografijo so sprali še v vodi, odstranili neosvetljene dele in pokazala se je slika – pozitiv (ang. printing-out paper print, POP), ki je enako velika kot negativ. Fotografijo so pred spiranjem najprej fiksirali z natrijevim tiosulfatom. Še dodatno so jo lahko fiksirali (ali tonirali) z zlatom, redkeje s platino, ker so s tem dosegli hladnejše tone barv slike in njeno obstojnost pred bledenjem. Fotografija brez dodatnega fiksiranja v zlatu je imela rdečkast ton. Med fotografije, narejene s kontaktnim kopiranjem, sodijo solna, albuminska in kolodijska fotografija, paladiotipija, platinotipija, pigmentna fotografija, cianotipija in srebroželatinska fotografija, narejena s kontaktnim kopiranjem. Najbolj množično so jih izdelovali od leta 1860 do leta 1940.