Ročno retuširanje negativov je bilo zahtevno. Od fotografa je zahtevalo veliko mero natančnosti, mirno roko in ostro ošiljeno konico svinčnika. Tako imenovano »mat stran« negativa, kamor je bila nanešena emulzija, je bilo potrebno premazati s posebno oljno tekočino, ki se imenuje matolein. Tako se je svinčnik bolje oprijel podlage. »Retušir pult« je bil prekrit s temno tkanino, zadaj pa je stala svetilka, ki je skozi mlečno steklo osvetljevala negativ film. V šablono, prirejeno velikosti negativa, se je vstavil izbrani negativ, pred njim pa še povečevalna lupa, skozi katero so se dobro videle napake, ki jih je bilo potrebno popraviti. Najpogosteje je bilo potrebno popraviti mozolje, manjše ali večje gubice na obrazih, druge moteče dejavnike in morebitne napake v ozadju. Po popravkih je bil negativ pripravljen za izdelavo fotografije v laboratoriju.