Obsežni in raznoliki opus mariborske kiparke Vlaste Zorko (r. 1934) bi v grobem lahko razdelili v dve skupini: na javno plastiko, kjer prevladujejo stilizirani portreti, in na malo plastiko, v kateri se je umetnica najpogosteje posvečala ženskemu aktu. V njenem kiparstvu kraljuje ženska, ki je kot osrednji motiv njenega opusa prisotna v vseh obdobjih ustvarjanja. S kipom mlade ženske v naravni velikosti (Dekle 1959) je pod mentorstvom Zdenka Kalina (1911–1990) diplomirala na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti, v tem času pa je zasnovala tudi delo Dva. Oba kipa sta bila razstavljena na skupinski razstavi članov mariborskega Društva slovenskih likovnih umetnikov, ki velja tudi za njeno prvo predstavitev širši publiki. Kip Dva je bil kiparkino prvo javno naročilo. Naročeno je bilo za poročno dvorano mariborskega Rotovža, a do postavitve nikoli ni prišlo. Kiparka razlog za to išče v preveliki sorodnosti s krščansko tematiko – gola upodobljenca preveč spominjata na Adama in Evo, kar se je nekaterim zdelo neprimerno za postavitev v mestni hiši. Figuri sta si v svoji postavitvi in obliki teles kontrastni. Togo, ostro in zaščitniško proti mehkemu in nežnemu se v stiku roke združi v nekoliko disonanten, a še vedno ljubeč odnos med osebama, izražen tudi v moževem pogledu, ki mu celotno telo zasuka proti ženi. Skulptura je reprezentativen primer kiparkinega razumevanja moškega in ženskega telesa. Sama je moško telo, ki ga v mali plastiki vedno upodablja zgolj v prisotnosti nežnejše polovice, označila za togo in se ga zato izogibala v svojih delih, žensko pa je videla kot »medij«, ki ga lahko z lahkoto ukrivlja in preoblikuje, kar je jasno razvidno iz njenega obsežnega opusa male plastike. (Deja Bečaj, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)