Slikar Anton Gvajc se je kakor številni drugi Primorci pred grožnjo prve vojne umaknil v Maribor, kjer se je vključil v kulturno življenje mesta in se uveljavil kot meščanski portretist in krajinar. Zvest je ostajal akademskemu načinu upodabljanja z barvno omejenim, zamolklim koloritom, precizno konturno linijo in natančnim povzemanjem detajla. V krajinah in tihožitjih se je pogosto zatekal v romantične in dekorativne sheme. V burnih prvih desetletjih dvajsetega stoletja, ki je bilo polno najrazličnejših izmov, je Anton Gvajc s svojim slikanjem vztrajal pri tradiciji in tako podaljšal domet akademskega realizma še vse v trideseta leta. Slika Vresje oz. Počitek je nastala v slikarjevem poznem obdobju. V slikarskem smislu razkriva gosto pastozno maniro, jasno kompozicijo in slikarjev zadržan odnos do svetlobe. Žanrski prizor je nevsiljivo izbran in življenjsko stvaren. Žena je ob poti odložila nabrano butaro dračja in sedla k počitku. Videti je, da sklanja glavo, morda zatopljena v lastne misli. Z vresjem pokrito pobočje ustvarja dekorativno podlago v kateri je slutiti dih secesije. Delo odlikuje pomenska odprtost, ki je v Gvajčevem slikarstvu redka. Preprost žanrski prizor sugerira, da je svojo butaro moč odložiti le za kratek počitek v katerem se človek morda za hip zazre vase.