Človeška figura, žanrsko ali portretno pojmovana, osamljena, v konfrontaciji s tihožitjem ali v skupini pripadnikov svoje vrste, je dolga leta prevladovala na Pandurjevih platnih, pastelih in risbah. Bila je rezultat Pandurjevega šolanja na zagrebški akademiji in lastnega, osebno kritičnega odnosa do sočasnega dogajanja. Vendar se je spreminjal njen slikarski tretman, tretman prostora, v katerega je postavljena, spreminjali sta se moč in vloga barve. Začetna, prostorsko jasno opredeljena dela so se kmalu umaknila le do pasu prepoznavni figuri, prehajajoči v prostor, opredeljeni z vse intenzivnejšo barvno orkestracijo. Umetnik je Mariborčane upodobil v času, ko je njegovo slikarstvo stalo na razpotju med prevladujočimi pikturalnimi učinki, ko je razviharjena poteza brisala sledi predmetnosti, in med slikarsko kompaktnejšo figuraliko, povezano s Pandurjevim sodelovanjem v mojstrski delavnici Krsta Hegedušića, predvsem pa z njegovim občudovanjem likovnega razkošja mojstrov baroka. Obe poti sta ostali do danes odprti. Meščane je Ludvik Pandur naslikal z očmi sodobnika in s čopičem, ki mu moč tradicije vseh oblik barvne ekspresije daje svojstveno vitalnost.