Janez Šibila se je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja ustalil v Mariboru, kjer je deloval kot pedagog in slikar. Velja za liričnega slikarja, ki so mu blizu klasični slikarski motivi: tihožitja, portreti, vedute, krajine, akti. Gozd oziroma park je avtorjev priljubljen motiv vse od začetka šestdesetih let tako v akvarelu kot v olju. Njegove krajine praviloma nimajo dodatne vsebine, v delu Zločin na Pohorju iz leta 1961 pa je uporabil kraj, kjer je leta 1943 padel legendarni Pohorski bataljon. Umetnikov pristop kljub temu ni poveličevanje pomena NOB ali hvalnica herojstvu, temveč vidi v motivu predvsem slikarski izziv. Osredotoči se na razgiban ritem vertikal in horizontal visokih smrek kar privede motiv na mejo abstrakcije. Prevladujoča modro-črna skala pridaja delu noto odmaknjenosti, žalosti in nemira. Figure, ki so pri Šibili sicer enakovreden del krajinske podobe so tukaj le temni horizontalni poudarki, ki se vključujejo v ritem celote. Človeška žrtev je postavljena v univerzalen okvir stvarstva, kar je radikalen odmik od tedanjega načina prezentiranja tematike NOB. V poudarjeni dvodimenzionalnosti in abstraktnem členovitem pristopu smemo videti aktualne likovne tendence in vzporednosti s tedanjo mariborsko likovno sceno, predvsem z deli Otona Polaka in Rudolfa Kotnika.