Lendavčan Lajči Pandur je izhajal iz znane umetniške družine, ki je na področju kulture dejavna še danes. Njegov umetnostni razvoj so pomembno zaznamovala leta študija na Akademijah v Zagrebu in Budimpešti. Nanj sta opazno vplivala hrvaška profesorja Ljubo Babić in Vladimir Becić, prvi s krajinami, drugi zlasti s figurami, madžarski profesorji pa so ga seznanili s post-nagybánskim gibanjem, ki je temeljilo na upodabljanju podeželskih, ruralnih tem, katerim v Pandurjevem slikarstvu pripada posebno mesto. Med študijem je ustvarjal tudi risbe, grafike in akvarele, kasneje pa se je osredotočil predvsem na oljno slikarstvo po katerem je najbolj znan, ter na ilustriranje knjižnih del prekmurskih avtorjev. Zaradi svojstvenega likovnega izraza v Pandurjevem opusu najbolj izstopajo dela z motivi iz rodnega Prekmurja, ki obsegajo upodobitve tamkajšnje krajine, kmečkih opravil, podeželskega življenja, prekmurskih Romov in ostalega prebivalstva, ter bikov. Pozabiti ne smemo niti njegovih tihožitij, aktov ter portretov, v katerih se je oddaljeval od ruralne motivike in v njih pokazal zlasti svoje metjejske, med šolanjem pridobljene veščine. Kljub temu, da je proti koncu svoje ustvarjalne poti začel slikati v nekoliko tanjših nanosih barve in s tem namenjal čedalje več pozornosti tudi obrisnim linijam, je Pandurjevo osrednje izrazno sredstvo vselej ostala barva. V večini svojih del jo je v debelejših nanosih nanašal z lopatico, zanj značilen pa je predvsem zemeljski kolorit. V tem pogledu je značilna njegova upodobitev Bika iz leta 1951. K omenjenem motivu se je pogosto vračal, nazadnje, v skorajda enaki kompoziciji v delu Na pašo, ki ga je naslikal v zadnjem letu svojega življenja. (Nike Duh, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)