Bogdan Borčić, odličen predstavnik ljubljanske grafične šole, je leta 1986 slovensko likovno publiko presenetil z razstavo minimalistično zasnovanih slik v Moderni galeriji. Ob poglabljanju v izrazne možnosti strogo reduciranega likovnega jezika se je v Borčiću oblikovalo spoznanje o možnosti sestopa iz minucioznosti grafičnega lista v monumentalni slikarski prostor. Na platnu je spregovoril z enakim jezikom odnosov med ploskvijo kot celoto in njenim konceptualnim organiziranjem. Slika, kjer je barva formulirana v odnosu do njenih dimenzij in iz katere je izginila vsaka atmosfera ali strukturalnost, je dala umetniku povsem novo izrazno izhodišče. Govorica medija je zožena na osnovne likovne elemente, umetnik jo modulira s strogo pretehtanimi odnosi med posameznimi detajli. Izgine medprostorje, slika je le še sploščen prostor interakcije barve in linije. Z dialogom med barvo, tokrat kovinsko sivo, ki prekrije celotno slikovno polje, in vertikalno modro obrisno risbo mize Borčić sliki iz cikla Atelje da novo pomensko težo. Ta nadgradi radikalnost minimalizma in mu odpre nove možnosti ponovne vzpostavitve povezave med barvnim poljem ter na znak reducirano predmetnostjo.